Mariborska univerza je nekoliko spremenila svoj pravilnik, ki prinaša določene skrite stroške. Univerza v Mariboru je tako spremenila Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja, ki je v zadnjih tednih razburil študente in še dodatno pod vprašaj postavil brezplačno šolanje. Študentje univerze morajo za zviševanje ocen zdaj plačati. Kot so že opozorili študenti, gre za nesprejemljivo spodbujanje neenakosti.
Plačljivo zviševanje ocen na Univerzi v Mariboru
Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja Univerze v Mariboru v svojem 15. členu prinaša zanimivo spremembo. Izpiti z namenom zvišanja ocene se opravljajo pred izpitno komisijo. S tem načeloma ni nič narobe, še več, morda je celo koristno. A težava se skriva v komisiji, ki jo je potrebno plačati. Komisijski izpit se tako po ceniku Univerze v Mariboru za letošnje študijsko leto za redne študente plača s 67 evri. Za študente brez statusa pa še nekoliko več – 83,3 evra. Vse več je pojavljanja primerov, ko Univerza v Mariboru ni povsem etično ravnala pri odgovorih na vprašanje položaja študentov.
Ali si vedel, da je Slovenija ena od štiriindvajsetih držav na svetu, ki imajo v letošnjem letu brezplačno univerzitetno izobraževanje?
Na težavo so opozorili študenti, ki jim je na pomoč priskočil tudi Radio Študent. Ta je v odgovor glede spremembe člena dobil odgovor UM: »Kar sicer ni pogosta praksa na mednarodnih univerzah, kjer je tudi razpisanih izpitnih rokov manj. Ker pa se je v preteklosti pokazalo, da posamezni študentje pristopajo k dodatnim izpitnim rokom brez dodatnega znanja in brez posebne odgovornosti, saj se jim po izvedbi dodatnega izpitnega roka upošteva višja ocena (torej ni nujno, da uspejo dvigniti oceno, lahko je tudi nižja, lahko je študent v drugem opravljanju celo ocenjen negativno), so se organi univerze po celotnem izvedenem postopku odločili, da se spremeni sistem opravljanja zviševanja ocene.«
Oglasila se je tudi Lista demokratičnih študentov
V Listi demokratičnega študentstva smo skeptični do ravnanja Univerze v Mariboru, ki je z novim šolskim letom uvedla drugačen način zviševanja ocen za svoje študentke in študente. Ta storitev stane 67 € na izpit za osebe s statusom in 83,80 € na izpit za osebe brez statusa z obrazložitvijo, da se jo sedaj izvaja v prisotnosti fakultetne komisije, kar v preteklosti ni bila praksa. Zviševanje ocen na Univerzi v Ljubljani je po naših podatkih zaenkrat kvečjemu omejeno na število zviševanj, ni pa plačljivo, saj gre za običajno opravljanje izpita.Morda bi bila tovrstna sprememba lahko nedolžna, pritrdil ji je tudi Študentski svet Univerze v Mariboru, pa vendar zadeva spodbudi razmislek o že sicer plačljivih segmentih univerzitetnega izobraževanja – prevoz, hrana, študijski material in literatura, plačevanje diferencialnih izpitov, ter seveda bivanje. Za posamezne diferencialne izpite, ki so dotičnemu problemu morda še najbolj podobni, morajo študentke in študenti nekaterih fakultet odšteti tudi več 100 €, kar pogosto nanese na več kot 1000 € dodatnih stroškov, tudi če gre zgolj za prehajanje med smermi na isti fakulteti. Te izpiti pa se niti ne opravljajo v izrednih terminih, temveč skupaj z redno vpisanimi študentkami in študenti.Drug večni problem pa so tudi visoke šolnine za šolajoče se brez statusa, ki po večini članic nihajo med 20.000–50.000 € za dokončanje 5-letne magistrske izobrazbe, na Medicinski fakulteti celo 95.000 €, k čemer niso všteti stroški zagovora zaključnih del in seveda bivanjski stroški v univerzitetnem mestu, ki tudi za študente in študentke s statusom znašajo približno 510 €/mesec (gre za stare podatke raziskave Evroštudent VI med leti 2016–2018). Te stroški so danes zaradi rasti cen najemnih stanovanj in energentov verjetno precej višji. Bivanjski strošek znaša v povprečju torej kar 30.000 € stroškov samo za dokončanje 5-letne magistrske izobrazbe, kar nam že predolgo prodajajo kot normalni denarni “vložek” oz. investicijo naših staršev ali našega časa za študentsko delo, hkrati pa se pogosto radi posmehujemo visokim ameriškim šolninam.Kdo pa sploh izkoristi možnost zviševanja ocene? Eden od eksplicitnih primerov je zagotovo pridobivanje štipendije ali višjega dodatka k štipendiji. Zoisovo štipendijo (za tiste z večjim akademskim uspehom) lahko pridobimo samo z visokim izkazanim povprečjem ocen. Seveda pa so zneski še vedno prenizki, da bi pokrili šolanje, za državno štipendijo v povprečju okoli 100 €, najvišja Zoisova štipendija znaša 225 €. Gre za nesprejemljivo spodbujanje neenakosti, kjer štipendije lažje dobijo tisti, ki si višanje sploh lahko privoščijo, po drugi strani pa jih zaradi socialnega položaja pogosto najbolj potrebujejo. Višje ocene in povprečja so tudi pogoj za druge akademske privilegije, kot je sodelovanje pri projektih, nadaljevanje izobraževanja na želeni smeri, da ne govorimo o trgu dela, kjer ocene niso nepomembne.Neoliberalna država Slovenija in univerze se predolgo obnašajo, kot da smo samo neuporabni, zamenljivi člen družbe, hkrati pa ne pozabijo kritizirati študentske lenobe, podaljševanja trajanja študija prek meja, ne pozabijo molčati ob prekarnem študentskem delu, promovirati mednarodnost, kompetence, vseživljenjsko učenje itd. Če smo do sedaj študentje in neka kritična akademska javnost kritizirali bolj vsebino univerze in študija, da torej vedno bolj prevzema vlogo pripravljalca na trg, ki se mu podreja v vsebini in načinu podajanja vedenja, in da vedno manj ohranja status svobodne in avtonomne institucije znanosti, znanja in vedenj, bi lahko sedaj rekli, da tržna logika, logika komodifikacije, začenja prežemati poleg vsebine tudi notranje delovanje in prakse univerze kot podjetja, prodajalca “akademskih storitev”. Potvarjanje normalnih univerzitetnih procesov kot plačljive storitve se zlahka ne bo ustavilo.
Urednik portala Student.si
