Programi na naših fakultetah že dolgo niso več enostavni, enodisciplinarni, tudi njihov zaključek ni več samoumeven. Saj veste, včasih si se vpisal na program, diplomiral in si začel iskati delo. Tisti najbolj zagrizeni, nadarjeni in raziskovalni so se odločili za nadaljevanje študija na magistrski ravni, tisti oh in sploh najboljši pa so, ponavadi ob delu, enkrat proti štiridesetemu letu tudi doktorirali.
Teta iz Bologne
Pred nekaj leti pa je bolonjski proces, sprejet v institucijah Evropske unije, tudi slovenski šolski sistem prisilil v celovito spremembo študijskih programov. S tem naj bi poenotili zelo raznolike načine študijev po različnih državah članicah, uvedli standarde za vrednotenje podobnih programov, omogočili lažje prehode med programi in izmenjavo študentov med univerzami različnih mest in držav ter posledično tudi zvišali nivo izobrazbe vsaj znotraj Evropske unije. Sliši se fino, celo odlično, a marsikatera fakulteta se je do zadnjega otepala sprememb, nekateri programi so bili na silo prilagojeni, mnogi študenti so bili prisiljeni podaljšati študij za eno leto, če so hoteli enak nivo izobrazbe, predvsem pa je z uvedbo obveznih predavanj, vaj in povečanja števila seminarskih nalog povprečen študent dobil tudi več (sprotnega) dela in obveznosti. Toda prvi poporodni krči so minili, fakultete in študenti so se bolj ali manj uspešno prilagodili novemu sistemu, ostala pa je dilema, kaj sploh študirati.
Zaradi večje možnosti prehajanja med programi in ustanavljanja vse več študijskih programov na drugi stopnji se je študent po zaključeni prvi stopnji spet prisiljen vprašati: Kaj pa zdaj? Pogosto namreč diploma ne pomeni toliko kot diploma po starem sistemu in če želi samozavestno stopiti na trg dela, bo moral storiti še korak naprej. A kam? Bo nadaljeval na eni izmed različic enakega programa ali ne? In če že razmišlja o spremembi programa, zakaj ne bi zamenjal tudi fakultete, mesta, države? Dovoljeno je vse! Vključno z letom premora, potovanjem po svetu in iskanjem novih perspektiv. Prav lahko se zgodi, da bo ugotovil, da je v resnici hipi, ki lahko živi od svežega sadja in vodenja turistov na vulkane, in mu sploh ne bo jasno, zakaj je tako dolgo gulil klopi in knjige po zatohlih čitalnicah. Morda pa ga premamijo povsem nove priložnosti na trgu dela, kariera v smeri, za katero sploh še ne obstaja šola, ampak ve, da je gotovo naravni talent. Včasih pač slišiš klic in greš. Poglejmo, kako so se v preteklih letih odločali študentje širom Evrope. Morda nam nedavno objavljeno poročilo mednarodnega projekta Eurostudent pokaže, da stvari niso tako zakomplicirane ali pa so vsaj rešljive.
Študenti vse starejši, vpliv družinskih financ zaskrbljujoč
Raziskava Eurostudent, ki so jo v Sloveniji izvajali Ministrstvo RS za izobraževanje, znanost in šport, Center RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja ter Študentska organizacija Slovenije, je v zadnjih dveh letih zajela študente 28 držav širom Evrope, od Islandije in Portugalske do Turčije in Gruzije. In že pri prvi postavki, povprečni starosti študentov, lahko vidimo, da je populacija v določenih državah mnogo bolj nagnjena k podaljševanju študija. Tako je velika večina študentov mlajša od 25 let v državah, kot so Albanija, Francija, Gruzija in Srbija, tudi Slovenija sodi bolj med tiste z mlajšimi študenti, medtem ko je v skandinavskih državah trend ravno obraten. Tam je povprečna starost študenta več kot 28 let.
Na izbiro in dolžino študija žal močno vplivata tudi premoženje in izobrazba staršev. Še najbolj to velja za skandinavske in baltske države, Nemčijo in Gruzijo, medtem ko ima v Sloveniji skoraj polovica študentov starše brez terciarne izobrazbe. Nasploh so v raziskavi prišli do zaključka, da študenti, katerih starši nimajo višje izobrazbe in niso zelo premožni, začnejo študirati kasneje, pogosteje študirajo na neuniverzitetnih programih, ki trajajo krajši čas, prav tako pa so bolj odvisni od različnih oblik dela ob študiju, saj potrebujejo dodaten vir dohodka, da sploh lahko študirajo. Zato se na zahtevne, dolgotrajne univerzitetne programe (kot sta na primer medicina in pravo) večinoma vpisujejo študenti iz dobro situiranih in izobraženih družin.
Večina se vpiše direktno na magisterij
Velika večina mladih diplomantov nadaljuje z magistrskim delom študija neposredno po diplomi. V Sloveniji si le 15 % študentov vzame premor, od teh pa le 7 % za več kot dve leti. Po drugi strani si več kot tretjina skandinavskih, estonskih in turških študentov vzame več kot dve leti premora pred nadaljevanjem študija. Nasploh se povečuje odstotek študentov, ki niso prepričani, kako bodo nadaljevali študij, če sploh. Glavni razlogi so pomanjkanje motivacije, finančna situacija in težave pri usklajevanju študija z delom. Med neodločenimi se spet pogosteje znajdejo tisti, ki ne izhajajo iz premožnih ali dobro izobraženih družin.
Študentsko delo za mnoge nujno, a slabo plačano
Krepi se tudi trend različnih oblik študentskega dela. Z izjemo Gruzije, Albanije in Srbije večina študentov poleg študija opravlja delo, med poletjem odstotek zraste prek 70. To pomembno vpliva na čas, ki ga študent lahko posveti študiju. Razen pri študentih, ki uživajo socialno podporo v obliki štipendij, se praktično vsi pritožujejo nad pomanjkanjem časa za študij. Več kot polovica študentov opravlja delo tudi zaradi pridobivanja delovnih izkušenj, prav tako jih več kot polovica priznava, da si ne bi mogli privoščiti študija, če ne bi poleg študija tudi delali. Ta odstotek je še posebej visok v skandinavskih državah.
Slovenija pa žal spada med tiste države (Islandija, Albanija, Gruzija, Irska, Poljska), kjer več kot tretjina študentov doživlja hudo finančno stisko zaradi študija. Prav tako spadamo med države, kjer so študenti za svoje delo še posebej slabo plačani. Največji delež pri pokrivanju stroškov še vedno prispevajo družine študentov, zato je odstotek študentov s finančnimi problemi najvišji ravno med tistimi, ki ne izhajajo iz premožnih družin. Največji izdatek pri študiju po vseh državah predstavlja stanovanje, zato so povsod na slabšem tisti, ki ne študirajo v domačem kraju. Seveda so vse pogostejši in vse večji udarec za študentske žepe tudi šolnine, saj v skoraj vseh državah vsaj 60 % študentov samih plačuje prispevke za šolanje.
V Sloveniji nadpovprečno veliko študijskih izmenjav
Za študijske izmenjave in pripravništva v tujini se odloča okrog 10 % študentov, delež pa se iz leta v leto povečuje. Najbolj so mobilni družboslovci, najmanj pa IT-jevci. Je pa lahko študij v tujini velik finančni zalogaj in večina, ki se jih ni odločila za ta korak, je ravno finance navedla kot glavni razlog. Slovenija je glede izmenjav v samem vrhu Evrope, takoj za Norveško in Dansko. Tako ali drugače vsaj del svojega študija v tujini preživi več kot 30 % slovenskih študentov.
Kako torej naprej?
Če ste se prebili skozi nadvse zanimivo statistiko šoloneobveznih Evropejcev, lahko skupaj potegnemo nekaj zaključkov, ki vam bodo morda pomagali pri odločitvi, kako naprej.
Tradicionalni, ciljno usmerjeni in pridni, boste brez pomisleka nadaljevali s tem, kar ste začeli, in se v letu ali dveh že preselili na borzo dela. Tisti bolj trendovski, ki imate povrh tega še dobro finančno podlago in starše z doktorati, boste najprej vsaj dve leti potovali in si nabirali izkušnje po svetu, nato pa boste še vsaj do 30. leta študirali, šli še na eno Erasmus izmenjavo, nato na pripravništvo, če vas bodo silili magistrirati, pa boste skočili do Skandinavije, kjer vam bodo stoje ploskali, če boste šele pri 32-tih zagovarjali magistrsko nalogo. No, prava pot bo verjetno nekje vmes.
Glede na to, da se mnogim staršem ne zdi več nič posebnega, če vas kako leto dlje vzdržujejo, si le pustite kakšen izpit za kasneje in se še malo iščite. Lahko pa tudi za kakšno leto njihovo breme preselite z denarnic na njihove živce in izkoristite katero izmed številnih možnosti zanimivih študentskih del, pripravništev in prostovoljstev po vsem svetu. Nabrali si boste dragocene izkušnje, zraven nekaj zaslužili in bolj sproščeno ter malo z razdalje pogledali na svojo prihodnost. Morda vam ravno ob težko prigaranem pivu ob koncu delovnega dne nekje na Švedskem posveti žarnica in vse vam bo postalo jasno.
Zapomnite si le, da je življenje toliko resno, kolikor si ga naredimo, da nas bo vse počakalo in da se svet ne bo podrl, če si vzamemo nekaj časa za razmislek in pridemo do najboljše rešitve zase. Morda vam bodo v pomoč ravno naslednje strani tokratne številke. Veselo branje in iskanje!
