Ob 30-letnici aktivnosti Jean Monnet so konec novembra v Bruslju priredili konferenco na temo prihodnosti izobraževanja v EU, katere smo se udeležili tudi z revijo Študent. Jean Monnet, poimenovan po francoskem diplomatu in političen ekonomistu, je projekt Erasmus+, namenjen spodbujanju odličnosti v izobraževanju in raziskovanju na področju študij Evropske unije.
Na konferenci je izstopala predvsem prof. Deirdre Butler z inštituta izobraževanja Dublin City University, ki je poudarila pomen sprejemanja modernih tehnologij na področju izobraževanja. Namreč tehnologije, ki so danes nepogrešljiv del življenja, ne morejo izstopati iz izobraževalnega procesa. Povedala je, da uvedba novih tehnologij ne pomeni le njihov priklop, temveč je za to potreben celoten proces od predhodne raziskave in implementacije, do evalvacije in potrebnih prilagoditev.
Poklici prihodnosti
Po raziskavi Levy & Murnane z leta 2013 se drastično spreminjajo potrebe delodajalcev. Zmanjšuje se število rutinskih in nerutinskih ročnih opravil ter rutinskih kognitivnih opravil. Veča pa se potreba po delu z novimi informacijami reševanju nestrukturiranih težav. Drugače povedano to pomeni, da se bo število delovnih mest z natančno določenimi delovnimi navodili v prihodnosti zmanjšalo, povečala pa se bo potreba po kadru, ki je sposoben kritičnega razmišljanja in primerjalnega raziskovanja. To pa sta dve lastnosti, na katere šolstvo ne privaja. Zaposlitve 21. stoletja bodo zahtevale spremembe v načinu razmišljanja od kreativnosti in inovacije do kritičnega razmišljanja, reševanja težav in odločanja. Delovni procesi bodo zahtevali še več komunikacije in kolaboracije. Zahtevana pa bo visoka stopnja informacijske in ICT pismenosti.
Te sposobnosti je potrebno začeti razvijati že v otroštvu s pristopi, ki spodbujajo napredne načine razmišljanja in ustvarjajo Computational Thinkers. To se lahko doseže z nalogami kot so spreminjanje delujočih mehanizmov, da razumejo spremembe ali iskanjem in odpravljanjem njihovih težav.
Dejansko stanje
Povsem nepresenetljivo je bilo vprašanje s strani enega izmed udeleženih izobraževalcev, da ob preobremenjenosti z delom profesorji ne najdejo časa za dodatno izobraževanje tako na področju, ki ga učijo, kot na novih informacijskih tehnologijah. Morda komično, je prof. Butler prvi del kar preslišala, na drug del pa je odgovorila, da se profesorjem ni treba ukvarjati z uporabo novih tehnologij, saj lahko to delo prenesejo na svoje učence, ki jih obvladajo v veliko večji meri. Torej ko profesor odpredava na klasičen način, lahko študenti pripravijo zapiske in seminarske naloge s pomočjo digitalnih tehnologij.
Zanimivo je še bilo eno izmed vprašanj za udeležence v anketi v živo, ki je izobraževalce vprašalo, koliko v svojih predavanjih uporabljajo moderne tehnologije. Tri četrtine jih je sicer odgovorilo pogosto ali zelo pogosto, glede na svoje izkušnje in izkušnje naših piscev v izobraževanju pa sem se ves čas spraševal ali kot moderne tehnologije smatrajo uporabo PowerPoint prezentacij, česar osebno vsekakor ne smatram kot modern učni pristop.
Kdo je kriv?
Kaj lahko torej povzamemo iz napisanega? Delovni procesi se hitro spreminjajo in potrebe po novih načinih razmišljanja so že tu. Kritičnega razmišljanja in reševanja težav pa je med mladimi z vsako generacijo manj. Ni pomembno kdo je za to krvi, pomembno je, kje leži rešitev. In tu pade odgovornost tako na izobraževalce, kot tudi mlade in njihove starše. Ne glede na to na kateri strani se nahajaš, lahko drugo stran opozoriš na ta problem in skušaš skupaj z njo uvesti spremembe, ki bodo izboljšale prihodnost vseh.
