Samanta Coraci je novinarka Primorskih novic in knjižna blogerka. Zelo se zanima za politiko in okolje, uživa pa tudi v branju fantazijskih romanov. V svojem prostem času najraje bere in gleda serije, je pa zelo aktivna na različnih področjih. Je že skoraj pri koncu študija, saj ji manjka samo še magistrska naloga, o svojem študiju in izbrani fakulteti pa govori brez dlake na jeziku.
Kaj študiraš in zakaj si se odločila za ta študij?
Zaključujem magistrski program Komuniciranje in mediji na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Že od nekdaj sem si želela biti mediator med državo in ljudstvom oziroma med ljudstvom in zakoni. Pritegnila me je romantična ideja o raziskovalnem novinarstvu, ki dela za dobro ljudi. Med študijem pa sem se preusmerila bolj v tržne in kulturne vode.
Naštej dve dobri in dve slabi stvari glede študija na tem faksu.
Dve dobri:
- majhnost fakultete omogoča pristne odnose med profesorji in študenti, razvijejo se kolegialni odnosi,
- delo na različnih zanimivih projektih.
Dve slabi:
- program je slabo zasnovan, saj te ne pripravijo na delovni trg. Žal smo družboslovci že tako nezaposljivi,
- neorganiziranost same institucije.
Koliko časa ti vzame učenje za izpite?
Odvisno od predmeta. Pri težjih in temeljnih predmetih hodim na predavanja in si delam zapiske, ki jih dopolnjujem iz obvezne študijske literature. Tako naredim res kvalitetno skripto, kar je vidno iz ocen.
Ali bi ta študij in fakulteto priporočila drugim?
Dokler se program korenito ne spremeni, bi tistim, ki si res želijo znanja, rajši predlagala, naj pogledajo drugje. Če pa želiš od tri do pet let vegetirati na faksu, potem pa je najbrž ta fakulteta povsem zadostna.
Kaj pri študiju pogrešaš?
Pri študiju pogrešam mogoče malo več tistega klasičnega študija, kjer so profesorji res tisti ta pravi akademiki in zahtevajo branje raznovrstne literature, s čimer bi se dvignila raven študija. Prej so namreč šli študirat tisti, ki so bili sposobni študirati. In se je študirano osebo tudi zelo spoštovalo. Danes veliko mladih študira, ker ne vedo kam iti po srednji šoli. Službo za minimalno plačo lahko dobiš brez faksa ali z njim. Ampak če imaš vsaj neko višjo izobrazbo, imaš možnost se nekega dne izvleči ven iz take službe, brez faksa pa ostaneš v njej.
Prej si študirala v Ljubljani, kako primerjaš tamkajšnjo fakulteto s humanistiko?
Mislim, da smo humanisti rešitev te družbe. V Ljubljani so na prejšnji fakulteti imeli princip učenja »repeat after me«. Če ni bilo na izpitu napisano dobesedno tako, kot je bilo v knjigi, si padel. Šlo je za vzgajanje novih generacij, ki nadaljujejo status quo. Tukaj so nas učili samostojnega razmišljanja.
Ali imaš ob študiju čas za službo? Zakaj da/zakaj ne?
Zase lahko rečem, da ne. Delodajalci težko razumejo, da je študentov primarni interes faks, in če si nekje po 6 ur na dan v službi, žal zmanjka časa za obiskovanje predavanj in izvajanje ostalih obveznosti. Velikokrat sem doživela, da so se marsikateri izgovarjali na delo, potem pa pričakovali podarjene zapiske ali pa podaljšanje roka za seminarske naloge. Šele zdaj, ko imam absolventski staž delam in dajem denar na stran.
S čim se ukvarjaš izven faksa?
Fotografiram, berem knjige, pišem svoj knjižni blog (samyinbookworld), občasno pišem za Primorske novice, se sprehajam po gozdu, se rolam, bingam serije. Letos sem se pridružila neformalni ekipi Premiki, kjer sem prostovoljna piarovka in potujem. Ne morem reči, da mi je dolgčas.
Kako si zadovoljna z utripom tvojega študijskega mesta?
Niti malo. Koper je pač turistično mesto in zato se poleti na polno dogaja, med študijskim letom pa je skorajda prazno.
Urednica revije Študent
