Karin Petko je študentka Filozofske fakultete v Ljubljani, ki se poleg študija ukvarja s številnimi dejavnostmi. Prihaja iz okolice Maribora, zato je strastna navijačica NK Maribora, kar rada pove na glas. V prostem času rada bere in preživlja čas s svojima bratoma, najdeš jo lahko tudi na koncertih in nogometnih tekmah. Je vedno nasmejana in z veseljem pomaga svojim sošolcem in prijateljem.
Kaj študiraš in zakaj si se odločila za ta študij?
Študiram anglistiko in primerjalno književnost. Zdaj sem prvi letnik druge stopnje, se pravi magisterij in sicer pedagoška smer. Tako sem se odločila predvsem zato, ker imam rada angleščino in književnost, medtem ko mi recimo slovenščina ni preveč dišala zaradi slovnice, pa čeprav bi bila to lažja izbira, ker bi lahko študirala v Mariboru. Tam ni primerjalne književnosti, tako da sem pristala v Ljubljani. Za primerjalno književnost sem se odločila, ker res obožujem knjige, za angleščino pa ker imam rada ta jezik. V obeh predmetih zelo uživam in to ljubezen želim deliti z naslednjimi generacijami, zato sem se odločila za pedagoško smer.
Naštej dve dobri in dve slabi stvari glede študija na tem faksu.
Slaba stvar je gotovo urnik, ker si lahko na faksu od osmih zjutraj pa do pol desetih zvečer, včasih kar v enem kosu, včasih imaš pa take luknje, da se ti ne splača iti vmes domov in si prav tako ves čas tam. Ne preostane ti drugega kot da delaš na faksu, kar pa zna biti tudi težko, saj je na hodnikih lahko hrupno, ampak po drugi strani je tukaj tudi pozitivna stran, saj imamo mirno in tiho čitalnico. Na hodnikih so pa tudi računalniki, kar je zelo uporabno. Negativna stvar je že omenjeno dejstvo, da je študij v Ljubljani in ne v Mariboru, ki bi mi bil bližje. Hkrati je pa to tudi dobra stvar, saj sem v Ljubljani spoznala ogromno novih ljudi iz različnih krajev Slovenije.
Koliko časa ti vzame učenje za izpite?
To je čisto odvisno od predmeta, mojega interesa in kako je snov podana. Res je veliko odvisno od mene in moje samodiscipline. Lahko se res potrudim in snov hitro predelam, so pa tudi izpiti, kjer je ogromno snovi in ne moreš vsega hitro predelati, pa če si še ne vem kako motiviran in zagnan.
Kakšne pa so razlike v študijskih smereh?
Vse je odvisno od predmeta. Na primerjalni književnosti je veliko ustnih izpitov, kar je res super, ker bi drugače verjetno pisali same esejske odgovore. Meni se ustno ocenjevanje zato zdi boljše, še posebej pri veliki količini snovi. Super se mi zdijo tudi seminarske – na prvi stopnji sem jih sicer imela bolj malo, vendar mi je pri njih všeč to, da pridobiš res veliko uporabnega znanja in širine. Pri angleščini so pa na primer tudi neki vmesni testi, ampak večinoma to niso kolokviji. Se pravi narediš teste, ki so zgolj del izpita, tega pa moraš potem še vseeno odpisat.
Ali bi ta študij in fakulteto priporočila drugim?
Ja, bi. Zakaj? Ker na primerjalni književnosti pridobiš širino, ki je res nekaj zelo uporabnega, medtem ko na angleščini spoznaš detajle in slovnične strukture, ki jih drugače ne bi. Tako da če imaš rad jezik, je to zagotovo nekaj zate. In če imaš rad literaturo, pa ne zgolj površinsko, ampak skupaj z vsemi njenimi zgodovinskimi, geografskimi, kulturnimi, psihološkimi podrobnostmi, potem ni dileme – odgovor je primerjalna književnost.
Kaj pri študiju pogrešaš?
Mogoče malo več osebnega stika. To sem opažala predvsem na začetku, po prehodu iz srednje šole. Na faksu si kot neka številka zaradi ogromnega števila študentov. Pogrešam tudi skupnost, ki jo oblikuje razred oziroma neka stalna skupnost, ki je na faksu ni, saj si skoraj na vsakem predmetu z drugimi ljudmi. Nekaterim je to sicer fino, ker so lahko bolj individualni, meni se pa zdi, da si lahko tudi znotraj skupnosti samostojna oseba, pa vendar ti da skupnost dodaten občutek pripadnosti. To se na faksu žal izgubi, ker smo razporejeni v različne skupine pri vajah, pa tudi ostalih predmetov nimamo vsi istih.
Ali imaš ob študiju čas za službo?
Zaradi slabega urnika je čas precejšen problem, saj so predmeti res razdrobljeni. V enem dnevu imaš kot študent FF recimo tri luknje med samimi obveznimi predmeti in za tak čas težko najdeš službo. Nihče ne bo vzel nekoga, ki ima čas samo za pokrivanje lukenj. Se pa kljub vsemu da, vsaj med vikendi oziroma kolikor pač gre stisnit v urnik. Sama tako inštruiram otroke, poučujem pa tudi upokojence. Občasno pomagam tudi v računovodstvu nekega podjetja. Se pravi gre za dela za krajši čas, ker bi bilo poleg faksa praktično nemogoče delati nekje, kjer bi morala biti ves čas. Vseeno grem raje na faks, ker mi koristi, da slišim predavanja. Meni je to prioriteta. Sem pa vesela, da sem našla ta dela, ki mi omogočajo, da poleg rednega študija še nekaj zaslužim.
S čim se ukvarjaš izven faksa?
Ukvarjam se z različnimi stvarmi. Vodim dramsko skupino in sem tudi oratorijska voditeljica, torej animatorka. V župniji vsako poletje organiziramo oratorij za osnovnošolske otroke. Delo z otroki mi je zelo všeč. Čeprav smo po oratoriju vsi vedno fizično utrujeni, je duševno to zelo nagrajujoče – zato sem si tudi izbrala poklic profesorice. Otroška radovednost je nekaj res čudovitega, ker je res lepo videti otroško navdušenje.
Kaj pa dramska skupina?
No, to je pa kar celoletno delo. Začeli smo delovati leta 2017 in na oder postavili predstavo Zmenek, letos pa nastopamo z muzikalom Mamma Mia po naše. Delo v dramski skupini zna biti zelo naporno, a moj cilj je bil vedno delati za publiko in ta zna s svojim zadovoljstvom in aplavzom večkratno povrniti ves vložen trud in delo. Pogosto primerjam ljubiteljske skupine s profesionalnimi, razmere (npr. scena, kostumi, strokovno znanje) so popolnoma neprimerljive, pa vendar je cilj pri obeh enak: nagovoriti in sprostiti občinstvo.
Kaj pa v okviru študija, sodeluješ v kaki skupini ali društvu?
Sodelujem pri Englistu, gre za časopis študentov anglistike, kjer sem od letos odgovorna urednica. Vsako leto izide najmanj ena številka, letos pa planiramo dve. Imam super ekipo urednikov in verjamem, da nam bo zastavljen cilj uspelo doseči. Bila sem oziroma sem še tutorka, lani uradna, letos neuradna, mi pa veliko pomeni, da pomagam brucem. Vem, da sem se sama počutila vsa izgubljena, ko sem prišla na faks in so mi tutorji veliko pomagali.
Kako ti je kot štajerki všeč življenje v Ljubljani?
»Pa vreji je, čuj.« (smeh) Sem zelo navezana na domače okolje. Ljubljana je sicer zelo lepo mesto, ampak ljudje so bolj zaprti. Štajerci smo bolj odprti, ko nekoga srečaš, ga res navdušeno pozdraviš. Tu so pa ljudje bolj hladni, kot vreme, ki je oblačno in deževno. Sicer sem z dežele, kjer gre v vasi za manjšo skupnost, in mogoče je tudi to krivo, da imam tak občutek, da so na podeželju odnosi bolj pristni. V Ljubljani pogrešam klimo skupnosti in sprejetosti.
Kaj meniš o stereotipih, ki veljajo za študente anglistike in primerjalne na FF? (Študenti anglistike naj bi se med seboj pogovarjali samo v angleščini, medtem ko so študenti primerjalne književnosti označeni za hipije.)
Sama sebe ne bi opredelila kot nobenega izmed teh, vendar razumem razloge za te stereotipe. Kake kolege iz primerjalne bi zunanji opazovalci morda res označili na tak način. Na prvi stopnji sem se kar večkrat vprašala, če spadam sem. Ampak dejstvo je, da videz lahko vara. Po drugi strani se na anglistiki res dostikrat pogovarjamo v angleščini, to pa zato, ker imamo tudi nekaj tujih študentov. Pa tudi za to gre, da smo toliko v tem jeziku, da včasih avtomatsko kaj rečemo v angleščini. Včasih se kakšne besede pač ne spomniš.
Če bi še enkrat izbirala, bi šla v Ljubljano ali raje ostala v Mariboru?
Saj nimam zares izbire. Še enkrat bi šla v Ljubljano, ker v Mariboru pač ni primerjalne književnosti. Res bi mi bilo lažje in ceneje, če bi lahko študirala v Mariboru, ampak ker bi še enkrat izbrala isti študij, bi torej še enkrat izbrala Ljubljano.
Urednica revije Študent
