Nekje na polovici študija na FDV-ju sem ugotovila, da potrebujem nov izziv. Ena izmed zanimivih možnosti je bila izmenjava v okviru programa Socrates Erasmus. Izbirala sem med mnogimi evropskimi in celo še bolj oddaljenimi državami in se odločila za Nizozemsko, za program International Communication and Media, saj me je pritegnila njihova kultura, pa tudi predavanja v angleščini so prispevala svoje.
Pred odhodom me je čakalo kar nekaj papirologije in logistike. Iskanje stanovanja v Utrechtu, ki je izrazito študentsko mesto (kar 40 % prebivalcev mesta je študentov), se je izkazalo za težavno nalogo – povpraševanje je večje od števila razpoložljivih stanovanj. Lastniki stanovanj imajo zato prakso, da vse kandidate povabijo na razgovor in se nato odločijo za tistega, ki se jim zdi glede na življenjski slog najbolj ustrezen. Če stanovanje iščeš še iz Slovenije, predstavlja udeleževanje teh razgovorov dodaten problem. Po nekaj tednih se mi je končno nasmehnila sreča in že sem se soočila z naslednjim izzivom – kako v dva kovčka spakirati stvari za več mesecev. Ne vprašajte kako, ker še zdaj ne vem …
Ob prihodu v verjetno najbolj liberalno evropsko državo sem se v mestu, le 20 minut z vlakom oddaljenim od Amsterdama, počutila precej izgubljeno. Na mojo srečo skoraj vsi Nizozemci govorijo angleško, večina pa ti tudi prijazno pomaga z napotki. Po uvodnem dnevu na univerzi sem spoznala, da sem tam edina Slovenka, kar se mi je še dodatno zdelo odlično zaradi spoznavanja drugih kultur. Materni jezik je bil tako za nekaj mesecev postavljen na stranski tir, edino s Poljakom in Litvanko smo bili občasno presenečeni nad kakšnim skupnim, zelo podobnim izrazom.
Študij je izgledal malo drugače kot pri nas. Vsak semester je razdeljen na dva dela, tako da sta v polovici leta dve izpitni obdobji. Tako smo intenzivno obdelovali manj področij hkrati, zaključili z izpiti (ki jih je bilo manj na kupu), nato pa po nekaj žurih in izletih začeli z novimi predmeti. Pozitivna stran njihovega študija so tudi seminarske naloge, ki temeljijo na praktičnih primerih – problemih naročnikov, ki so na koncu kritično ovrednotili naše delo in dali predloge za izboljšave. Medtem ko obstaja v Sloveniji le za peščico študijev, povezanih s komuniciranjem, je nabor takih smeri v Utrechtu bogatejši, smeri pa so bolj specifične kot pri nas: odločiš se lahko recimo za študij digitalnega komuniciranja, organizacije dogodkov, komunikacijski menedžment itd. Velik minus pa vidim v administraciji fakultete zaradi velikega števila študentov. Na rezultate izpitov smo čakali po več tednov, pogosto pa ti rezultati sploh niso bili točni.
Od vsega sem si izmenjavo najbolj zapomnila po medkulturnem učenju oziroma po druženju s študenti iz različnih držav. Razlike smo odkrivali recimo pri poslušanju božičnih pesmi: finske so bile veliko bolj turobne od španskih, ki so jih v veliki večini peli otroci. Ko smo že pri Špancih; nekako se je potrdil tisti stereotip o njihovi »ne sekiraj se, bo že« naravi, predvsem z njihovim zamujanjem in neobremenjevanjem s študijskimi obveznostmi.
Medkulturnega učenja sem bila deležna tudi zaradi manjšin, predvsem turške in maroške, ki so v Utrechtu močno prisotne. Z njimi sem imela samo pozitivne izkušnje (kljub temu, da nizozemske statistike trdijo, da je med njimi več kriminala kot med domačini, zaradi česar je v zadnjih mesecih v nizozemskih medijih mnogo polemik.
Po nekaj preživetih mesecih v tujini lahko zatrdim, da je to izkušnja, ki bo vsakemu študentu prišla v življenju še kako prav. Naučiš se biti bolj iznajdljiv, neodvisen in predvsem – pa naj se sliši še tako obrabljeno – razširiš svoja obzorja.
Nina Babnik,
članica Študentske sekcije Slovenskega društva za odnose z javnostmi
