Izjava ministra za razvoj Mitje Gasparija je dodobra završala med študenti – konec julija je namreč izjavil, da je študentsko delo ‘na nek način napaka na trgu dela, ki dela neupravičeno razliko med različno zaposlenimi’. Hkrati je dodal tudi (in to se ponavadi ne omenja), da bodo imeli zaradi tega ‘mladi težave pridobiti pogoje za upokojitev, zaradi umetno podcenjenih stroškov zaposlitve’ pa študentje s študentskim delom ‘tudi izpodrivajo normalno zaposlitev te mlade generacije’.
Odziv Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) kot reprezentativne študentske stanovske organizacije je bil takojšen. V odzivu so zapisali, da ‘študentsko delo ni »napaka na trgu dela«, ampak predstavlja socialni korektiv, ki več kot tretjini študentov omogoča preživetje in dokončanje študija’. Opozorili so tudi na neustrezno štipendijsko politiko in zavzeli stališče, da študij ne sme postati privilegij, ki bi si ga lahko privoščili le ‘nekateri posamezniki bogatih staršev.’
Poleg tega je kaj hitro nastala tudi skupina na priljubljenem Facebooku z imenom ‘Proti ukinitvi študentskega dela!!!’, ki trenutno združuje že več kot 18.000 članov. Kot opis skupine lahko preberemo, da je ustanovljena zato, ker ‘minister za razvoj Mitja Gaspari želi ukiniti študentsko delo, ker meni, da študentsko delo ne omogoča socialne varnosti in je na nek način napaka na trgu dela.’
Gnev študentov je velik, temperatura je zrasla v marsikateri glavi. Kljub temu sem mnenja, da je v tem primeru treba pogledati tudi nekoliko širše, morda tudi nekoliko bolj ‘samokritično’, torej ne zgolj z užaljeno borbo za svoje ‘pravice’, ampak razmišljati tudi v smeri, ali je obstoječo ureditev res moč kako izboljšati, saj očividno ni brez napak.
Najprej nekaj dejstev.
Študentsko delo je kot občasno delo študentov in dijakov obdavčeno manj kot druge oblike dela, in sicer 16,8 %. 83,3 % prihodkov od te vsote se steče v skupni fond koncesijskih dajatev – v številkah to pomeni približno 47 milijonov evrov (v prejšnjem letu).
Od tega dobrih 32 % gre študentskim servisom, 14 % v javni sklad za razvoj kadrov in štipendiranja, 7 % za gradnjo študentskih domov, 7 % pa za infrastrukturo visokošolskih zavodov.
32 % oziroma približno 15 milijonov evrov pa se nameni za študentsko organiziranje – krovna Študentska organizacija Slovenije to pogačo deli med ŠKIS (ki ga v glavnem deli naprej med študentske klube širom po Sloveniji), ŠOU v Ljubljani, Študentsko organizacijo Univerze v Mariboru in Študentsko organizacijo Univerze na Primorskem, nekaj pa porabi za lastno delovanje.
Za nekatere je tako sporen oster odziv ŠOS, saj se ta izključno financira iz naslova koncesijskih dajatev, pa vseeno – študentske organizacije so nedvomno pozitiven družbeni, stanovsko-reprezentativni faktor na več področjih, ki ponuja obilo možnosti udejstvovanja študentom, nenazadnje pa tudi veliko zabave, nek vir financiranja pa tako ali tako mora obstajati in študentsko delo je tukaj kar na mestu.
Tudi študentski klubi se financirajo iz iste malhe – njih gre prav tako oceniti kot izjemen dosežek na področju lokalnega organiziranja in angažiranja študentov – tam skrbijo za družabno in kulturno življenje, ustvarjalno klimo, dihajo z lokalno skupnostjo, ponekod aktivno delujejo tudi na področju zagotavljanja štipendij.
V oči bodejo precej veliki zaslužki študentskih servisov. V Sloveniji je trenutno 47 študentskih servisov. Če zaslužki ne bi bili tako dobri in bi opravljali le funkcijo slabo plačanega posrednika med študenti in delodajalci, bi jih bilo verjetno manj …
Pa še nekaj vsebinskih argumentov …
Študentsko delo težko zares dojemamo kot zgolj socialni korektiv, ker namreč študent lahko, brez da bi bil podvržen plačilu dohodnine (če se prijavi kot samostojni zavezanec, za njeno odmero), zasluži letno 8.557,30 €, kar mesečno znaša 713,11 € (tu je vmesna primerjava s plačo zaposlenih v industriji, ki ustvarjajo dodano vrednost in so t. i. aktivni del družbe!). Če poleg tega prejema še štipendijo (ta se ne šteje v davčno osnovo za odmero dohodnine), nas lahko izračun pripelje še precej višje.
Za štipendijsko politiko bi na drugi strani težko trdili, da je ustrezna, in tako precejšnjemu delu študentov, sploh tistim, ki ne študirajo v kraju stalnega prebivališča, delo prek študentskega servisa študij sploh omogoča.
… kaj pa zdaj?
Rešitev je lahko, kot jo je v soočenju v oddaji Odmevi na RTV Slovenija predlagal predsednik Odbora za socialo in zdravstvo ŠOS Andrej Božič, v nadzoru nad fiktivnimi vpisi (to je vpisi zgolj zaradi pridobitve socialnih ugodnosti, ki jih prinaša študentski status – sem spada tudi študentsko delo) z uvedbo enotne evidence vpisov v visokošolske zavode.
Poleg tega bi bil na mestu poostren nadzor nad študentskim delom. Ni namreč skrivnost, da se s študentskimi napotnicami podjetno trguje (v resnici je že kar nekakšen nezakonit ‘pravni običaj, da ‘posodnik’ za tovrstno uslugo dobi 10 % zaslužka!). Zlorabe te vrste mečejo slabo luč tudi na študente, ki pošteno delajo, da si lahko privoščijo študij.
Kakorkoli že, spremembe morajo biti sistemske (vprašanje štipendij, študentskih domov, prakse, delovne dobe, zdravstvenega in socialnega zavarovanja, povezovanja univerz z delodajalci itd.), razgovor o njih pa mora potekati na način socialnega dialoga.
Za konec pa še nekaj pravniške modrosti …
2. odstavek 57. člena Ustave Republike Slovenije pravi, da ‘država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo’ – določba je sicer docela programske narave (to pomeni, da za državo oz. zakonodajalca ne ustvarja izrecne dolžnosti, ampak gre bolj za neko obliko samozaveze), pa vseeno – velika pridobitev še iz časa bivše države je bila (in tega se včasih premalo zavedamo!) relativno dobra dostopnost javnega šolstva in povsem pravilno in na mestu je, da se študentje borimo za to, da temu ostane tako. Študirajo naj sposobni, ne pa le materialno zmožni!
Blaž Božnar
