Tako pravi Matija Nendl, absolvent kadrovskega menedžmenta na Fakulteti za družbene vede. Od kod mu takšno mnenje? Na Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani (ŠOU) sestavlja skupino petih bolonjskih promotorjev, ki temeljito in intenzivno spremljajo vse, kar se dogaja okrog bolonjske prenove. Tako opaža, da je med študenti bistveno premalo zanimanja za bolonjo ter da bo implementacija novih programov na fakultetah še dolga.
Matija, kdo so bolonjski promotorji?
Bolonjski promotorji smo študentje različnih fakultet in delujemo pod okriljem resorja za študijsko problematiko na ŠOU. Zadolženi smo za spremljanje bolonjskega sistema na vseh področjih, npr. ECTS – sistema kreditnih točk, mobilnosti, izbirnosti, kakovosti v visokem šolstvu, novih učnih metod, vsebinske prenove, kompetenc ipd. Čeprav se o bolonji veliko govori, je zelo malo takih, ki to resnično poznajo. Tudi sam sem mislil, da o tem veliko vem, vendar sem hitro ugotovil, da temu ni tako. Bolonjski promotorji smo se in se še vedno izobražujemo o bolonjski prenovi; znanje nam predajajo tako notranji sodelavci na ŠOU kot zunanji poznavalci tega procesa. Izobraževanja potekajo od marca lanskega leta, dobivamo pa se vsak teden, saj moramo spremljati vse tekoče dogajanje.
Kakšna je vaša vloga?
Vsak promotor je zadolžen za tri do pet fakultet, kjer je v stalnem stiku s predstavniki študentov v Študentskem svetu (ŠS) in v Študentski organizaciji visokošolskega zavoda (ŠOVZ). Naša poglavitna naloga je prenos znanja na te predstavnike študentov. Neprestano jih zalagamo z novim gradivom in seznanjamo z novostmi. Zakaj to počnemo? Ker so študentski predstavniki tisti, ki zastopajo študente na fakulteti in kot taki so sogovorniki pri sprejemanju novih študijskih programov. Če ne bi bili seznanjeni s tem, kaj bolonja pomeni in kaj prinaša, bi bili težko relevanten sogovornik nasproti profesorjem in ostalemu vodstvu fakultete. Denimo pri pregledovanju delovnih gradiv za prenovo programov lahko opazijo, da pet odstotna izbirnost predmetov ni dovolj, saj zakon zahteva vsaj deset odstotno.
Vendar na drugi strani ostaja množica študentov, ki še vedno ne ve, kaj vse bolonja prinaša.
To drži. Vendar promotorji nismo namenjeni temu, da bomo izobraževali študente. Seveda lahko Študentski svet in ŠOVZ organizirajo razne dogodke in izobraževanja za vse študente, to je več kot dobrodošlo. Naša prvenstvena naloga pa je natančno izobraževanje študentskih predstavnikov, da bodo kompetentno zastopali študentske interese pri implementaciji bolonjske reforme na posamezni fakulteti. Povedati pa moram, da je odziv na razne množične dogodke nizek. Študentov to enostavno ne zanima. To smo na resorju za študijsko problematiko na ŠOU, kjer delujem tudi kot pomočnik ministrice, skušali reševati na drugačen način, npr. z info točkami. Vendar študentov še vedno nismo uspeli pritegniti v zadostni meri.
Zakaj misliš, da ni zanimanja med študenti?
Če sem iskren, bi težko odgovoril. Bolonjska reforma je neka osnovna beseda v študentskem besednjaku in zato vsi menijo, da vedo, kaj zajema. Prepričani so, da vedo, kaj je za tem in konec koncev mislijo, da se to njih ne tiče. Če pa se že najde kdo, ki bi ga to področje zanimalo, se večinoma obrne na profesorja. Nasploh opažam, da je odnos študent-študent bolj šepav. Kar je po svoje razumljivo, saj študentje bolj zaupajo profesorjem kot pa svojim vrstnikom. Navsezadnje sem tudi sam iskal informacije o bolonji pri profesorjih, preden sem se priključil bolonjskim promotorjem.
Za katere fakultete si zadolžen?
Za svojo matično, torej FDV, poleg tega pa za sosednjo Ekonomsko fakulteto in Filozofsko fakulteto.
Torej se ubadaš z družboslovnimi fakultetami. S kakšnimi težavami se te srečujejo pri uresničevanju bolonjske reforme?
Največ težav predstavlja implementacija bolonjskega programa. Vedeti moramo, da cilji bolonje ne bodo uresničeni, če ne bodo vsi dosledno uvedli novosti, ki jih prinaša. Pri tem pa naletimo na težave, saj so si izobraževalne ustanove med seboj zelo različne, vsaka ima namreč svoje posebnosti. Družboslovci mislimo na svoj način, naravoslovci bi naredili drugače, starejši profesorji ne bi ničesar spreminjali, mlajši vse; študentje pa imajo svoje ideje. Vsak si zadevo predstavlja drugače. Drug problem, ki ga opažam, je, da imajo vodstva fakultet relativno slabo izobražene strokovne službe na področju bolonjske problematike. Zato se v praksi ideal, kot je bolonjska reforma, zaradi različnih interpretacij in slabega poznavanja izrodi.
Lahko podaš en konkreten primer “zapleta” pri implementaciji bolonje?
Veliko oviro predstavlja že sama sprememba miselnosti. Do sedaj se je vse gledalo skozi obremenitve profesorja, bolonja pa v ospredje postavlja obremenjenost študenta. Kako razložiti profesorju, ki je 20 let predaval predmet v obeh semestrih po tri ure na teden, da sedaj ne bo pomembno, koliko je on obremenjen, temveč koliko je študent. Ko se to razčisti, se lahko začnemo pogovarjati o izbirnosti skozi ECTS kreditne točke, potem smo pri mobilnosti in diagonalni prehodnosti med dvema stopnjama. Nazadnje, nekje v oblakih, ostaja vsebinska prenova, ki je daleč najbolj problematična. Menim, da se je redko kje zgodila. Zaenkrat so sisteme samo priredili, da lahko dihajo v novem sistemu, vendar prave prenove ni bilo zaslediti.
Ampak nekatere fakultete, kot je denimo Ekonomska, intenzivno oglašujejo, da so se prilagodili bolonji.
Zagotovo je nekaj fakultet, med njimi tudi Ekonomska, že veliko postorila v smeri bolonje. Vendar še vedno vztrajam, da vsebinske prenove predmetov niso takšne, kot jih terja bolonja. Po bolonjskih načelih mora vsak predmet imeti kompetenčne okvirje oziroma učne dosežke, kar pomeni, da mora biti študentu jasno, kakšne kompetence bo na koncu semestra pridobil. Vendar teh kompetenčnih okvirjev pri nas v taki obliki še ni, da bi lahko šel študent k delodajalcu in mu povedal, kaj se je dejansko naučil. Če bi bil dekan na fakulteti s sedanjimi programi, si take priloge ne bi upal podpisati. Kajti visokošolski zavod mora stati za temi kompetencami. Hitrost teh fakultet po mnenju ni nujno slaba, visi pa v zraku očitek, da se igrajo s svojimi študenti, češ da so poskusni zajčki. Vendar tako je vedno, ko se sistem spreminja. Verjamem, da si te želijo boljše kakovosti, ne gre pa izključiti določenih tržnih ambicij.
Veliko se govori o večji izbirnosti predmetov, tudi med posameznimi fakultetami. Je to že uresničeno?
Na papirju da, dejansko pa ne. Imamo pravilnik o financiranju, ki pa ga je treba ustrezno spremeniti, da bo omogočal integracijo univerze, skupne programe fakultet in ko bo nagrajeval kakovost programov in poučenja. V bistvu bi potrebovali nov pravilnik, obstoječi je v tem pogledu popolnoma zastarel.
Zadnje tedne odmeva akcija ministra Zupana, ko z obiski na srednjih šolah želi spodbuditi dijake k vpisu na naravoslovne fakultete. Je to v duhu bolonje?
Kar trenutno počne visokošolski minister, je izven bolonjskih načel, kajti ta v osnovi ne spodbujajo ne ene ne druge smeri. Bistvo je, da bolonja študentu omogoča svobodno izbiro pri vpisu ter kasneje med samim študijem. Križarski pohod ministra pa skuša uskladiti neskladja na trgu dela, vendar zgodovina je že pokazala, da administracija ne reši problemov. Vprašanje je tudi, ali bo trg čez pet let potreboval te kadre, ki jih sedaj minister spodbuja.
Pred vrati so informativni dnevi, kjer bodo fakultete opozarjale nase s prenovljenimi programi. Obstaja tudi tukaj kakšen droben tisk, na katerega morajo biti študentje pozorni?
Bodočim študentom bi svetoval, naj bodo predvsem pozorni na možnost izbire predmetov na fakulteti in med fakultetami. Če že sedaj vedo, da bi radi kakšen predmet poslušali na drugi fakulteti, naj preverijo, če je to mogoče. Tudi tukaj žal obstaja droben tisk, vsekakor naj vse do potankosti preverijo, ali je res tako, kot trdijo na fakulteti.
