Minuli teden je Ljubljana gostila ugledno mednarodno konferenco »Improving University Teaching«, ki jo že 40 let – v sodelovanju z gostitelji (pri nas CMEPIUS) – organizira ugledna Harvardska univerza, ki na svetovnih rangirnih lestvicah dosega 1. mesto. Tema letošnje konference je bila še posebej osredotočena na študente »Students as Partners in Innovation«, zato smo se konference udeležili tudi predstavniki Študentske organizacije Slovenije (ŠOS). Konferenca je vsekakor pustila dober vtis, a z grenkim priokusom, saj smo vnovič videli, kako Slovenija marsikje zaostaja za drugimi državami, še posebej ko govorimo o kakovosti pedagoškega dela na visokošolskih institucijah. Zato na ŠOS vnovič poudarjamo, da bi morala biti kakovost pedagoškega dela in pedagoške usposobljenosti visokošolskih učiteljev ena od prioritetnih točk prenove visokošolske zakonodaje.
Ugledna mednarodna konferenca je v Ljubljano privabila več kot 100 strokovnjakov in visokošolskih učiteljev z vsega sveta; veseli nas, da je bilo nekaj udeležencev tudi iz Slovenije – naših univerz, CMEPIUS (ki je bil tudi gostitelj konference v Sloveniji) in NAKVIS; pogrešali pa smo predstavnike ministrstva za izobraževanje, ki v teh dneh pripravlja novelo visokošolskega zakona, tudi na področju kakovosti. Kakovost pedagoškega dela na ŠOS vidimo kot še posebej pomanjkljivo urejeno, saj merila za habilitacije v pedagoške nazive temu področju (sploh ob prvi izvolitvi) ne nalagajo prevelike teže – tako pedagoška usposobljenost kandidatov ponekod sploh ni zahtevana ali pa se jo preverja zgolj minimalno – s t. i. nastopnim predavanjem. Nadalje se pedagoško delo ocenjuje tudi s pomočjo študentskih anket, za katere pa študenti pogosto ne vidijo motivacije, saj ocenjujejo (tako predstavljeno tudi na konferenci) da nimajo realnega vpliva na spremembe, prav tako pa z rezultati – to je ocenami učiteljev – pogosto sploh niso seznanjeni. Tako klub formalnim mehanizmom, zagotovljenim z zakonodajo, slovenski študenti še vedno ocenjujejo, da imajo zelo malo vpliva na oblikovanje in spremembe študijskih programov ter njihovo izvajanje (izsledke raziskave med študenti sta na konferenci predstavili predstavnici NAKVIS in CMEPIUS).
Ob udeležbi na konferenci smo se seznanili s številnimi primeri dobrih praks iz tujine, ki jih bomo predstavili tudi tekom priprave zakonodajnih sprememb, saj menimo, da bi njihova implementacija v naš prostor prinesla dvig kakovosti pa tudi več inovativnosti pri oblikovanju in izvajanju visokošolskih študijskih programov. Zanimiv se nam je zdel primer ene švedskih univerz (Lund), kjer ob vlogi za habilitacijo kandidat natančno popiše svoje pedagoško delo, usposabljanja na tem področju ter napredek, ki ga je sam dosegel na podlagi že opravljenega dela s študenti ter identificiranimi težavami. Profesorji iz ZDA (Columbia Uni.) pa so npr. predstavili model, kako motivirati starejše »utrujene« profesorje h kakovostnejšemu poučevanju. Velik poudarek je bil na pozitivnem odnosu med učiteljem in učencem: odnos mora temeljiti na skupni ljubezni do odkrivanja novih spoznanj in akademske rasti. Visokošolski učitelj bi v tem primeru moral igrati vlogo mentorja, ki študenta usmerja pri njegovem avtonomnem raziskovanju dotičnega področja. Dobra motivacija je tudi večja svoboda učiteljev pri oblikovanju in spreminjanju vsebin predmeta oz. študijskega programa, pomembne pa so tudi finančne spodbude tako za pedagoško kot raziskovalno delo.
Z obžalovanjem ugotavljamo, da veliko naših visokošolskih učiteljev vsebin in metod poučevanja ne posodablja in ne sledi novim odkritjem na teh področjih. Na konferenci smo videli tudi nekaj slovenskih dobrih praks, zato menimo, da so spremembe izvedljive bo zadostni pripravljenosti vključenih. Prepogosto pa se odgovornost za slab študijski proces in slabše rezultate (prehodnost, trajanje študija, veliko število izpitnih rokov) lahkotno prevali na študente.
Med pogovorom z udeleženci smo lahko identificirali določene skupne trende, ki gredo predvsem v smeri usposabljanja za generične kompetence, saj se številna področja zelo hitro spreminjajo in ni smisla v učenju »zastarelih« informacij ali pa dejstev, ki so v času sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij dostopna »na klik«. Tudi delodajalci poudarjajo predvsem pomen generičnih kompetenc, fleksibilnosti in sposobnosti hitrega učenja, a smo tudi tukaj načeli debato o tem, koliko in kdaj se univerza prilagaja »trgu« ter da ni namen visokošolskega poučevanja v produkciji kadrov, ki v popolnosti ustrezajo zahtevam na trgu.
Z zanimanjem ugotavljamo, da se z določenimi problematikami spopadajo tudi drugi visokošolski sistemi, tako je bilo izpostavljeno vprašanje plagiatorstva in ne-avtorstva seminarskih in drugih del, ki jih za študente proti plačilu napiše nekdo drug. Drugo zanimivo opažanje pa se osredotoča na željo študentov po aktivni vključenosti – takih študentov je v povprečju okoli 20 % in veliko držav je izpostavilo, da se aktivno ukvarjajo s tem, kako študente motivirati za večjo vključenost in partnersko vlogo.
Na ŠOS bomo ugotovitve s konference vsekakor vključili v svoje nadaljnje delo na področju visokega šolstva. Primeri dobrih praks so odlično izhodišče za naše zahteve po izboljšanju kakovosti pedagoškega procesa na visokošolskih zavodih. Še več energije bomo vlagali tudi v povečanje deleža aktivnih študentov, ki bodo prepoznali pomen tvorne vključenosti študentov v študijski proces. Prav tako bomo tudi aktivni partnerji pri iskanju in implementaciji inovativnih pristopov k visokošolskemu poučevanju.
