Ni skrivnost, da smo študenti dandanes soočeni s številnimi težavami pri našem študiju, iskanju zaposlitve in preživetju na sploh. Najbolj aktualen je problem ukinjanja štipendij, že dalj časa iz ozadja tiho grozi uvedba šolnin, ob vsem skupaj pa ne smemo pozabiti na vprašljivo reformo, ki je že bila izpeljana in se nanjo vse preveč navajamo – bolonjsko reformo. Kje so torej naše prioritete?
Uvedba bolonjskega programa je bila očitno le začetek. Ta študijski program je bil v veliki meri plod trenutnega ekonomskega sistema in s tem začrtan kot ekonomiji prijazen študijski program. Kako pa je bil prijazen do dejanskega smotra študija? Res vsebuje neke prednosti. Največja je najbrž poenotenje izobraževanja v Evropi, kar omogoča večjo mobilnost, več možnosti za študij v tujini, kot tudi iskanje zaposlitve izven domovine. Ampak treba je opozoriti na dejstvo, da bi lahko nov skupen izobraževalni program združene Evrope ohranil te prednosti in se hkrati izognil vsaj nekaterim pomanjkljivostim!
Bolonjski program jih ima ogromno in čeprav pred nami stojijo že novi izzivi, vseeno ne smemo pozabiti na tega, ki ga še nismo dovolj izzvali. Najbolj očitna napaka programa je, da je izobraževanje precej okrnjeno, tako količinsko, kot tudi kakovostno. Študente bi rad kot po tekočem traku čim hitreje in ceneje spravil do papirja diplome in nam omogočil čim hitrejšo zaposlitev v kolesju ekonomskega sistema, kjer bi čim prej prinesli dobiček ali če naj citiram Friedricha Nietzscheja: »Če morajo ljudje delati v znanstveni tovarni in morajo postati koristni, preden so zreli, na tak način je v kratkem znanost prav tako uničena, kakor v tej tovarni vse prezgodaj uporabljeni sužnji.«
Vse to pa tako ali tako že vemo, ali ne? Tudi že ob začetkih uvajanja bolonjskega sistema smo vedeli, da se v njem lahko skriva trojanski konj. In zdaj je tu. Nove stopenjske razporeditve študija nam skoraj kot nujo nalagajo nadaljevanje študija po diplomi, da bi dosegli magistrski naslov, to je 7. stopnja izobrazbe, kar so v prejšnjem programu študentje dosegli že z diplomo. Vse lepo in prav, če bi vsak imel neovirano možnost vpisati podiplomski študij. Načrti vlade pa so nam pokazali, da temu ne bo nujno tako. Z uvedbo plačljivih podiplomskih študijev se bo ta možnost umaknila marsikateremu študentu, če ne kar večini in vse kar bodo imeli, bo tri letni osiromašeni študij in diplome dolge par strani. Tudi to bi bilo še kar znosno, če bi seveda takoj po končani diplomi lahko dobili zaposlitev. Ampak stanje, kot vemo, še ni takšno.
Gremo naprej, k najbolj aktualni temi. Štipendije. Vlada jih hoče omejiti in zmanjšati. Študentje smo seveda proti in celo zahtevamo povišanje le teh. Pogajanja bodo težka, sploh v teh težkih časih, ko se varčuje (Intermezzo: ali ni bolj logično, da se varčuje takrat, ko imaš, ne takrat, ko že tako ničesar nimaš? Kaj pa varčujemo sedaj, ko ni denarja? Znanje, solidarnost….?). A mogoče bodo pogajanja uspela in nam študentom uspe zavarovati svoje štipendije. Takrat pa se lahko zgodi, da bo vlada pripeljala novega trojanskega konja, ki bo zarezgetal in rekel: Tako, sedaj, ko imate štipendije, si lahko študij plačate sami. Torej bomo uvedli šolnine!
Tu pa moramo biti pozorni na konjsko logiko, ki vsebuje eno drobceno napakico: štipendijo imaš le, če študiraš. Študiraš lahko le, če si študij plačaš. Vstopiti v ta krog pa bo uspelo le tistim, ki denar že imajo iz drugih virov, se pravi kolikšnemu procentu študentov? Ne predlagam torej nič kaj posebno pametnega. Le da bi bilo morebiti pametno, da se primarno osredotoči na problem šolnin, ki bi pomenile velik korak nazaj v svobodni družbi, ki ceni znanje (ne ceni z denarjem, ampak ceni kot vrednoto), šele nato pa se usmeri na problem štipendij. Čeprav bi bilo vsekakor pravično, da bi vsaj nekateri študentje, ki si štipendije zaslužijo, te tudi dobili povišane, a situacija je trenutno takšna, da bo ta denar, ki ga primanjkuje (čeprav ga je seveda marsikje preveč), mogoče vzeti spet tam, kjer je prav tako potreben.
Poleg vsega tega pa ne smemo pozabiti na osnovni problem, na katerem vse skupaj temelji. Res imamo dovolj novih izzivov, a večkrat ponavljana laž ne sme postati resnica in vsako leto ponavljajoči bolonjski program nam tudi ne bi smel preiti v navado. Naivno bi bilo seveda misliti, da se ga lahko preprosto odstrani in zamenja, se ga pa lahko vsaj spremeni in izboljša. Novi predlogi vlade pa tega vsekakor ne izboljšujejo. Očitno bo morala ta naloga pasti na tiste, katere te stvari zadevajo in so tudi strokovnjaki na teh področjih. To smo študentje in strokovni pedagoški delavci. Ne ti in ne mi pa ne smemo pustiti konjem, ki se na te stvari ne spoznajo, da tacajo in uničujejo pašnike novih generacij. Znanje bi moralo biti svoboden pašnik za vse, ki so ga lačni.
Tekst: Sebastijan Pešec
