Spletna stran www.prevozi.org začasno ne deluje več. Preko nje so si lahko študenti ob koncu tedna poiskali prevoz domov za malo denarja. Šlo naj bi za nezakonit način organiziranja prevozov.
Na spletni stzrani je bilo mogoče ponuditi oziroma si poiskati prevoz. Za zdaj pa je ukinjena, za kar so se odločili po poročanju Radia Študent, ki je poročal, da je tovrsten način organiziranja prevozov ilegalen. Pri tem so navedli primer inšpektorja, ki se je predstavljal za študenta, nato pa je ob plačilu vožnje oglobil voznico. Na tržnem inšpektoratu so ob tem, tako pravi Radio Študent, dejali, da je ponudnik kršil zakon o delu na črno, problem pa je bil predvsem v tem, da je ponudnik prevoz oglaševal na spletni strani. Ker pa na spletni strani prevozi. org ne želijo, da bi se podobne stvari dogajale tudi v bodoče, so se odločili, da dokler se storitev ne razjasni, da jo začasno onemogočijo.
Ali gre za delo na črno?
“Če študentje kot fizične osebe nudijo prevoze za plačilo in to oglašujejo, bi lahko šlo za delo na črno,” so pojasnili na tržnem inšpektoratu in navedli, da bi to lahko pomenilo, da niso registrirani za to dejavnost.
Študentska organizacija Univerze v Ljubljani podpira samoiniciativne študentske pobude, s katerimi se ti odzivajo na neurejena področja študentske problematike.
ŠOU v Ljubljani tako obsoja potezo inšpektorata v primeru globe pri prevozih, s katero so kaznovani študentje samo zato, ker so se samoiniciativno organizirali in na tak način rešujejo vrsto svojih težav, povezanih s socialnim položajem. Medsebojno dogovarjanje med študenti za prevoz namreč pomeni prihranek pri stroških prevoza, prihranek pri času trajanja prevoza, rešuje problematiko slabih prometnih povezav v oddaljene kraje in hkrati predstavlja tudi prispevek k reševanju okolja. Tak način samoorganiziranja študentov – deljenja stroškov za prevoz – je torej neprofitne narave in zanje predstavlja zgolj racionalno porabo denarja.
Dejstvo je, da takega načina prevoza ne uporabljajo le študentje in mladi, ampak tudi veliko tistih, ki se vozijo na delo v oddaljene kraje. Tovrstno prakso poznajo tudi drugod po svetu, denimo v Franciji in Italiji, v Nemčiji na primer je takšna praksa tudi zakonsko urejena.
