Kdaj smo srečni? Sreča je povsem subjektiven koncept; vsak si torej pod tem pojmom predstavlja nekaj drugega.
Kljub temu večina ljudi o sreči ponavadi razmišlja pogojno; razmišlja namreč na način – ‘srečna bom, ko … (npr.) bom srečala super bogatega fanta, ki bo pravi lepotec, me bo razvajal in me vedno poslušal in mi dal prav’ – ali pa – ‘srečen bom, ko bom v zvezi s prelepo punco s čudovito postavo in ne bo imela nobenih navideznih problemov’ – ali pa denimo – ‘srečen/-a bom, ko bom imel/-a veliko denarja, dobro službo in boljši avto kot vsi v soseski’.
S tovrstnimi željami ni nič narobe, vendar razmišljanje na tak način srečo pogojuje z uresničitvijo želenega dogodka in jo tako odlaga na trenutek neznano kdaj v prihodnost. Dokler pa ta dogodek ne nastopi, je prisotno stalno pričakovanje in frustracija ob tem, ker želeno še ni nastopilo. Tak pogled ni najbolj produktiven in generira slabo počutje. Tudi če bi želeno po kakšnem ‘čudežu’ prispelo v naše življenje, ne bi bili ‘srečni’, ker bi svojo srečo nadalje pogojevali z uresničitvijo novih želja.
Tako bi bil najbolj smiseln zaključek, da se je potrebno odreči svojim željam in pričakovanjem ter se sprijazniti s ‘sivim povprečjem’ in se tako izogniti razočaranjem. Vendar ni tako. Želje nas v življenju vlečejo naprej in v kombinaciji z vero, pozitivno naravnanostjo in vztrajnostjo povzročijo, da se predmet želje manifestira. Ni se nam potrebno odreči željam, nasprotno – o njih je treba razmišljati in govoriti, pomirjeno pa se zavedati, da bodo prišle, ko bo za to pravi čas, prijetno razpoloženje pa si je treba ustvarjati že prej, in sicer ves čas.
Kaj, če nam gre trenutno bolj slabo?
Čeprav se nam življenje na določeni točki zaradi česa nepričakovanega z negativno konotacijo lahko dobesedno sesuje, ni produktivno, da se dolgo zadržujemo v tem stanju (čeprav je iluzorno pričakovati, da bomo takrat skakali od veselja, gre za vprašanje časa, ki ga namenjamo ‘žalovanju’ – ta naj bo čim krajši), najbolje se je o problemu čim prej s kom pogovoriti, in sicer s kom, za katerega vemo, da nas podpira, zna motivirati, da se bomo lahko vzdignili in šli naprej.
Druga oseba je namreč lažje objektivna. Na to nam kaže že latinski rek ‘nemo iudex in causa sua’ – rek, ki v dobesednem prevodu pravi, da nihče ne more biti sodnik v svoji stvari; v pravu to pomeni, da bi bilo nepravično, če bi nekdo lahko izrekel sodbo v svoji zadevi, in sicer zato, ker ni in ne more biti objektiven; za nas isti rek lahko pomeni, da oseba težko realno oceni svojo situacijo, ko je vendar del nje v najširšem pomenu in se tako včasih težko dvigne nad njo in ugotovi, da stvari sploh niso tako usodne, kot si predstavlja.
Seveda se je težko počutiti srečnega, če nam je težko, vendar lahko situacijo (včasih s pomočjo druge osebe) prefiltriramo na način, da v njej poskušamo najti nekaj dobrega.
Sreča namreč ni odvisna od stvari, ki se nam zgodijo, ampak od našega pogleda na te stvari – v nečem lahko vidimo katastrofo in konec vsega, lahko pa poskušamo na to gledati kot na priložnost.
S takim pogledom smo usmerjeni na rešitev in ne na problem; na problem smo osredotočeni, če stalno tožimo, kaj se nam je zgodilo, kako nam je težko; to postane kar stvar navade, navadimo se biti žrtev. Kljub temu, da se sliši paradoksalno, nam svojstvo žrtve namreč prinaša določene prednosti – deležni smo pozornosti drugih in nekaj pomilovanja, hrabrilnih besed – vendar se tudi to enkrat konča. Vsak se enkrat naveliča biti ‘dušni pastir’ taki osebi, saj mu jemlje energijo, ki jo za svoje vsakodnevno življenje potrebuje sam. Nikoli tudi ne bomo mogli biti deležni spoštovanja druge osebe. Pomilovanje namreč ni spoštovanje. Razumljivo je namreč, da se vsakomur kdaj zgodi, da ne zmore in da takrat potrebuje podporo, nerazumno pa je, da iskanje podpore postane njegov življenjski stil.
Osredotočenje na rešitev in izogibanje razmišljanju o problemu nam bosta dala potrebno moč in zagon na naši poti proti objektivno boljši prihodnosti. Tisto, čemur posvečamo pozornost, namreč raste. Imamo pa vedno, četudi se nam včasih zdi težko, moč izbire med tem, čemu bomo posvečali svojo pozornost. Izberimo ‘srečni’ del svoje stvarnosti.
Blaž Božnar
