Srbija, nova Irska ali velika Albanija?

Srbija beleži kar ugodne gospodarske kazalce in si je za cilj določila postati nova Irska. Spominjamo se, da je Irska v devetdesetih letih imela bliskoviti gospodarski razvoj in je danes najbogatejša država v EU, takoj za Luxmburgom. Poleg tega pa je njena gospodarska rast je še naprej visoka in višja kot v drugih članicah EU. Srbski politiki kot dokaz primerljivosti z Irsko navajajo enake kazalce pred velikim gospodarskim preporodom: visoka gospodarska rast, visoka brezposelnost, odhod izobražene sile v razvitejše države, propadla podjetja, velik priliv investicij in notranje politične težave v državi (Irska ima težave Irsko republikansko armado (IRA), Srbija pa s Kosovom.).

Med Irsko in Srbijo pa obstaja ena velika razlika. Irska je po letu 1973, ko je vstopila v EU bila deležna velike finančne pomoči s strani EU, ki jo je na veliko izkoristila za gospodarski zagon. V Srbiji pa že nekaj časa prepočasi poteka proces integracije v EU (predvsem zaradi Haaga), da bi lahko prišla do vidnejše ” finančne” injekcije s strani EU-ja. Kdo ve, mogoče jim bo pri tem pomagal tudi Janez Janša, ki je v program vodenja EU kot prioriteto postavil hitrejšo integracijo Balkana v EU.

Najbolj so se v Srbiji ”razbohotile” investicije. Samo v letu 2006 je bilo za okoli 7 mrd USD tujih investicij. Največji investitor v Srbiji je norveški Telenor (telekomunikacije), ki je za 1,547 mrd USD odkupil srbski mobilni operater MOBI 63. In ker si v Srbiji želijo še več tovrstnih investicij, so sprejeli razne gospodarske ukrepe. Že leta 2005 je Srbija znižala davek na dobiček za pravne osebe iz 14% na 10%, kar uvršča Srbijo med države z najnižjimi stopnjami davka na dobiček v Evropi. Poleg tega so znižali davke na plače in prispevke za socialno varnost (kako bi tega bili veseli naši delodajalci, kajne?) ter DDV ”spustili” na 18%. In kot je rekel srbski minister za gospodarstvo Mlađan Dinkič, ki je v Washingtonu proglašen za najboljšega finančnega ministra sveta 2006, izjavil: ”V kolikor nam ne bo uspelo pritegniti investitorje k nam, bodo pač odšli k sosedom, zato so spremembe na gospodarskem območju nujne”. Rezultati sprejete zakonodaje se že kažejo. V prvi polovici leta 2006 je novo zaposlitev našlo 300.000 oseb, kar je petkrat več kot v enakem obdobju v letu poprej. Realne neto plače so se v prvih desetih mesecih leta 2006 povečale kar za 10,5 odstotka, najbolj v rudarstvu (za 34,1 odstotka) in finančnem sektorju (za 18,9 odstotka). No, to seveda ni nujno pozitivno, saj povišuje inflacijske pritiske, a o tem kdaj drugič.

Poleg Norveške so največji investitorji v Srbiji še: Nemčija, Grčija, Avstrija, Nizozemska in Slovenija. A vrstni red se v kratkem zna hitro spremeniti. Največje investicije se v Srbiji pričakujejo iz ”bratske” pravoslavne Rusije. Analitiki pravijo, da je ruska neomajna podpora Srbiji glede kosovskega vprašanja, posledica njene velike želje po vrnitvi na Balkan. Torej, ne gre za ”bratsko potezo”, ampak za zgolj gospodarsko in politično korist, ki si jo nadeja Ruska federacija. Ruska podjetja predvsem zanimajo energetski in bančni sektor. Velikana Lukoil in Gazprom sta si že vnaprej razdelila tržni delež. Lukoil je prevzel Beoptrol, Gazprom pa bo kmalu prevzel NIS (Naftna industrija Srbije). Poleg tega bo Gazprom najverjetneje zgradil plinovod čez Srbijo.  Glede na to da ima Srbija nafte in plina le še za dobrih 20 let, bi morali Srbi biti bolj pazljivi pri sklepanju pogodb z ruskimi podjetji. Kaj hitro se jim lahko ponovi zgodba ”ruskih bratov” Ukrajincev in Belorusov, ki jim je Rusija ob najhujši zimi nekajkrat že prekinila dobavo plina, in s tem ukrepom izvajala politični pritisk.

Politična stabilnost in investicije
Investicij bi nedvomno bilo še več, če bi politična stabilnost bila zagotovljena. Zgodbe s Kosovom ni in ni videti konca. Nasprotno, po 10. decembru, ko naj bi kosovski voditelji razglasili neodvisnost, naj bi se zgodba še bolj zapletla. To pa se bo seveda najprej odrazilo na gospodarskem področju. Spomnimo se samo kaj se je dogajalo v Srbiji, ko se prodemokratične stranke niso uspele sestaviti proevropsko vlado. Radikalna stranka, ki slovi po svojih iluzornih, nerealnih, ultranacionalističnih stališčih je takrat za kratek čas imela največjo moč v parlamentu. In kaj se je zgodilo? Država se je ”ustavila”. Borzni kazalci so se obrnili navzdol, investitorji so ”preložili” svoje investicije na kasnejše obdobje, cene živil so se začele zviševati, evropski politiki pa so se zgražali in zamrznili pogajanja o članstvu v Paktu o stabilnosti. Situacija se je kmalu umirila, demokratični blok je sestavil vlado in življenje se je vrnilo v ”normalo”.
Srbija pa se bo prej ali slej morala odločiti med Kosovom in gospodarsko razvitostjo države. Državljani so že siti pomanjkanja osnovnih sredstev in vse bolj apatično gledajo na kosovsko vprašanje. 70 odstotkov državljanov Srbije si želi vstopiti v EU, kar je veliko, 41 odstotkov državljanov pa jih je pripravljenih žrtvovati Kosovo za vstop EU in ta odstotek tudi vse bolj raste. Kosovo je tudi nekakšna finančna ”rakasta tvorba” Srbije. Verjetno večina niti ne ve, da Srbija odplačuje dolg Kosova, ki znaša 1,8 mrd USD. Pogumni kosovski voditelji tokrat le niso tako samozavestno prevzeli finančno odgovornost za odplačilo dolga ”svoje države’. Hja, verjetno jo bodo prevzeli, ko bo dolg odplačan. A zdaj tako in tako tudi oni ”nimajo časa” za te zadeve, saj se ukvarjajo z samostojnostjo.

Predrag Rajčič