Študentska organizacija Slovenije z zaskrbljenostjo spremlja dogajanje na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem (UP FHŠ), ki je skrčila število zaposlenih zaradi racionalizacije poslovanja. Ne glede na očitke zoper ukrepe in netransparentnost pri izpeljavi slednjih ŠOS meni, da noben izveden ukrep ne sme iti v škodo študentov in kakovostne izvedbe študijskega procesa.
ŠOS že od poletja spremlja dogajanje, povezano z odpuščanjem zaposlenih na UP FHŠ, kot tudi očitke, ki prihajajo iz različnih stani: tako do politike vodstva fakultete (in univerze) kot obtožbe o tem, da naj bi omenjena fakulteta odpuščala posameznike, ki so se do vodstvene politike kritično opredeljevali. ŠOS se do teh obtožb ne more opredeliti, ukrep pa kritično ocenjuje tudi zato, ker so se mu zoperstavili študentski predstavniki na UP FHŠ.
ŠOS pa se je kritično opredelil tudi do usmeritev in ukrepov, ki so povzročili številne razprave in za katere meni, da vodijo v upad kakovosti in oškodovanje študentov teh programov.
Med usmeritvami je bilo tudi krčenje števila kontaktnih ur oz. nadomeščanje teh z drugimi oblikami dela. Pri tem ŠOS opozarja, da gre v tem primeru za prevalitev bremena neustreznega oz. pomanjkljivega pedagoškega dela na študente in njihovo samostojno delo. Prav tako se ŠOS kritično opredeljuje do predloga uvedbe »studium generale« s poenotenjem predmetnika za študente različnih smeri 1. letnika, saj to študentom onemogoča bolonjsko začrtano izbirnost, kot tudi krha pestrost in raznolikost programov. In končno tudi do odpuščanja pedagoško odličnih kadrov (z najvišjimi ocenami študentskih anket), saj tudi ŠOS stalno opozarja na premajhno težo kakovosti pedagoškega dela v obstoječem sistemu habilitacij. Prav tako ŠOS opozarja, da mora spremembe študijskih programov, med katere spadajo tudi zapisni ukrepi, predhodno odobriti Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu.
ŠOS izraža tudi zaskrbljenost nad predlogom Nacionalnega programa visokega šolstva v točki sprememb sistema habilitacij, kjer je zapisano: »Institucije bodo pridobile še večjo avtonomijo pri določanju vrste in obsega dela zaposlenih, saj zakon ne bo več administrativno reguliral delovnih obremenitev. Sistem visokošolskih kadrov vključno s habilitacijami bomo posodobili v dialogu z visokošolskimi institucijami. Habilitacije oziroma nazive bomo ločili od zaposlitve oziroma delovnega mesta.« ŠOS sicer podpira idejo o posodobitvi sistema habilitacij, kjer prihaja do številnih zlorab in izkoriščanja položaja (in premoči) določenih akterjev v visokem šolstvu. Pomislek, ki ga ob tem izraža ŠOS je, da bodo visokošolski zavodi – ob nizki kulturi kakovosti, ki jo lahko zasledimo danes – izpolnjevali zgolj še minimalne standarde, potrebne za akreditacijo in ne bodo težili k izboljšavam oz. dvigu kakovosti na področju kadrovske strukture zaposlenih akademskih delavcev.
Predlagan sistem ločitve sistema habilitacij od zaposlitev tako ŠOS vidi kot potencialno »dvorezen meč«: predlog je smiseln v luči tega, da zaposlitev posameznika ne bo ogrožena ob negativni habilitaciji – v tem primeru tako ostane na nižji habilitaciji a obdrži zaposlitev. Ta vidik je smiseln predvsem v luči reševanja nekaterih zlorab, ki so se trenutno pojavljale znotraj univerz in pritiskov, ki so spremljali habilitacijske postopke. Drug vidik pa je problematičnost predvidenega ukrepa, ki jo ŠOS vidi na dveh ravneh: prva je ta, da bodo visokošolski zavodi v želji po varčevanju, v najvišje nazive habilitirali le majhen (z minimalnimi standardi določen) nujen delež visokošolskih učiteljev, drugi pa bodo vedno dosegali nižje habilitacije in posledično nižje plače ali ne bodo zaposleni s polnim delovnim razmerjem in bodo tako soočeni s stalnimi pritiski, povezanimi z zaposlitvijo. Tukaj se spet pojavi bojazen po zlorabah položaja tistih, ki bodo o habilitacijah kot tudi zaposlitvah odločali. Druga grožnja pa izhaja iz tega, da ne bo motivacije za napredek. Kandidatu, ki bo imel zagotovljeno zaposlitev tudi z nižjo habilitacijo, lahko to omogoči »status quo«, tako iz vidika pedagoškega kot raziskovalnega dela. Prav tako ga lahko demotivira tudi habilitacijska politika.
ŠOS tudi zaradi uvodoma predstavljenega primera in podobnih primerov, ko je zaradi neustreznega financiranja trpela kakovost pedagoškega dela, poziva državo oz. pristojno ministrstvo k povečanju sredstev, namenjenih za visoko šolstvo na zadostno mero, ki bo omogočala kakovostno izvedbo študijskih programov tudi skozi zaposlovanje usposobljenih in kakovostnih visokošolskih učiteljev.
