Kot prvo, to ni tragična zgodba, tako da če ste pričakovali to, potem lahko nehate brati. Rad pa bi vseeno predstavil svojo študentsko zgodbo in kako se lahko študij zavleče …
Na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani sem se vpisal v šolskem letu 2005/06 – uf, že toliko nazaj – bili smo prva bolonjska generacija na EF – v bistvu, testni zajčki.
- leto: 2005/06: Sem bruc; zmeden, zelen in naiven. A z malo znanja in ogromno sreče naredim prvi letnik v celoti – vseh deset izpitov.
- leto: 2006/07: Postanem študent v pravem pomenu besede. Ker so to časi pred krizo, je študentsko delo v polnem razmahu in ker doma nimam dobrih sponzorjev (beri: starši), je treba delati, če hočemo študirati. Ugotovim, da ni potrebno vsak dan viseti na faksu oz. hoditi na vsa predavanja in vaje ter da se da z malo iznajdljivosti vse obveznosti združiti na dva dneva. Ta dva dneva sta sicer naporna, a kar naenkrat imam veliko dodatnega prostega časa. Vmes si za tri izbirne predmete izberem predmete na drugi fakulteti – grem še malo pogledat FDV. Super izkušnja, super zanimivo. O uporabnosti bi se sicer dalo debatirati, a vsekakor dobra odločitev. Edini problem pri tem je bil, da sem dva predmeta dobro izbral ter ju naredil brez problema, medtem ko sem za tretjega izbral enega izmed težjih na FDV-ju. Kasneje bodo iz tega še težave. Že skozi celoten prvi letnik sem delal za vikende, sedaj pa začnem še med tednom. In ko mi enkrat zadiši denar, ni poti nazaj. Vseeno naredim pogoj za 3. letnik ter uspem narediti 9 od 12 izpitov.
- leto: 2007/08: Zadnje leto pred krizo. Zaslužim praktično bolje kot večina redno zaposlenih, delam vse in vsepovsod. Načrtno si rečem, da bom to leto pač počakal in pavziral. Uspe mi narediti 3 izpite od 9. Na enega sem dejansko pozabil hoditi. Skozi celoten čas se tolažim, da so izkušnje vedno bolj pomembne od same izobrazbe (pri tem vztrajam še danes) – v vseh letih si le-teh pridobim ogromno.
- leto: 2008/09: Problem pri faksu in učenju je, da ko enkrat padeš ven, je težko spet priti nazaj oz. se spet usesti za knjige. Uradno imam status absolventa, a v realnosti mi manjka še 9 izpitov, številko v tem letu zmanjšam za štiri izpite, ostane jih še pet. Na dan pride tudi slaba stran moje strategije, ker sem predhodno delal samo lahke izpite, kjer se praktično ni bilo treba učiti, težje pa sem puščal.
- leto: 2009/10: Če smo se v preteklem letu še hecali po parih pivih, da „če je to kriza, da naj kar traja“, je to v letošnjem letu le še prijeten spomin. Študentsko delo in delo nasploh se krči, celotna Slovenija je v globoki gospodarski depresiji. Glede na to, da mi EF ne bo podaljšala statusa študenta, se vpišem na Višjo šolo za Telekomunikacije v Ljubljani, ker jo imam dejansko namen narediti, se vpišem izredno in plačam dobrega tisočaka. Ker mi šef podjetja, kjer delam, pravi, da mu diploma ni pomembna, se posledično s tem tolažim, ko se spravljam nazaj za knjige in počasi dokončujem faks. Na EF naredim dva res težka izpita in čisto vse izpite na telekomunikacijah. Tako ostanejo še trije izpiti na EF. Proti koncu šolskega leta kriza praktično pokoplje podjetje, kjer delam in posledično zamenjam službo – presedlam v finančne posle. Problem tu pa je, da bo potrebna diploma, saj tu izobrazbo jemljejo veliko resneje.
- leto: 2010/11: V decembru po štirih poizkusih naredim še en izpit na EF (ocene pri tem predmetu so bile dejansko 3,4,5 in končno 6); ostaneta samo še dva iz nemščine. Zraven pišem še diplomo, a zgodba se prekmalu zaključi, ko pb. en mesec nazaj padem enega izmed preostalih izpitov. Na žalost je bil junijski rok zadnji za to šolsko leto, kar pomeni, da še vedno ne bom mogel diplomirati … Posledično mi moje neznanje nemščine študentska leta podaljša še za eno leto. Na telekomunikacijah naredim dva izpita od petih.
- leto 2011/12: Ugotovim, da strategija, delati vse po malo, ni najboljša, zato se osredotočim izključno na EF, naredim še zadnji izpit iz nemščine in se lotim pisanja diplome. A ker diplomo zelo slabo zastavim, pri tem imava z mentorico še nekaj kreativnih razhajanj, se zadeva ponovno zavleče in zadnji rok za oddajo diplome gre mimo mene.
- leto 2012/13: Po nekaj mesecih zatišja, obiščem mentorico, dogovoriva se, da polovico diplome napišem na novo, in to naredim v dveh mesecih. Sledi zagovor in končno lahko povem staršem, da je njun najstarejši sin diplomiral. Seveda solze na podelitvi …
Ko pišem to in se počutim kot Van Wilder (poglejte si film), se lahko sicer malo zamislim nad posledicami svojih odločitev, a v končni fazi se držim nasveta iz prej omenjenega Vana Wilderja – „You shouldn’t take life too seriously. You’ll never get out of it alive!“
Mitja Urbanček
