Danes bo na 26. seji Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino Državnega zbora RS obravnavan Predlog zakon o vajeništvu (ZVaj). Na Dijaški (DOS) in Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) predlogu nismo naklonjeni. V okviru javne razprave smo podali obsežne komentarje na predlagane rešitve, ki jih uvaja zakon, a nismo bili upoštevani. Sprejem zakona v taki obliki nas skrbi, saj vajeništvo razume narobe – kot ukrep za spodbujanje gospodarstva, tudi preko skoraj brezplačnega dela dijakov. Nihče od vključenih pa ne želi razumeti negativni plati vajeništva, ki jih to prinaša predvsem mladim v izobraževanju – predstavniki teh s(m)o bili iz postopka priprave tudi praktično izključeni. Nekatere izmed težav, na katere opozarjamo, prepoznava in naslavlja tudi Zakonodajno-pravna služba (ZPS) DZ RS, ki je podala tudi obsežno in izrazito negativno mnenje k zakonu. ZPS meni, da je besedilo zakona v nekaterih segmentih tako nerazumljivo in nedoločno, da ne sledi ustavnemu načelu jasnosti in določnosti predpisov; opozarja tudi na preveliko vlogo zbornic.
Na ŠOS in DOS smo že med javno razpravo ministrstvu (MIZŠ) poslali komentarje na objavljen predlog ZVaj, ki pa niso bili upoštevani. Februarja smo svoja stališča predstavili poslanskim skupinam, organiziran je bil posvet Državnega sveta RS, tematika vajeništva pa je odmevala tudi med deležniki (predvsem zbornicami in sindikati) in v javnosti. Z razočaranjem ugotavljamo, da kljub aktualnosti teme, večina vključenih še vedno ne razume problematike ali pa so popolnoma brezbrižni do negativnih plati predloga zakona oz. vajeništva na splošno. Vajeništvo se tako napačno razume predvsem kot ukrep za spodbujanje gospodarstva, tudi neposredno preko subvencij in skoraj brezplačnega dela dijakov (čeprav gre za izobraževalni program!) in/ali kot ukrep, ki ga je potrebno sprejeti zaradi sprejetja samega (zaradi bližajočih se volitev, koalicijske pogodbe, mednarodnih obvez itd.).
Na ŠOS in DOS nismo naklonjeni ZVaj. Kot smo že opozarjali od začetka razprav, predlog ureditve sledi interesu gospodarstva in tujine, ne pa vajencev ali družbe kot celote. Opozarjamo tudi na problematično krepitev ozkih delovnih kompetenc,kar v času hitrega tehnološkega napredka in globalizacije omejuje fleksibilnost, torej potrebo po nenehnem prilagajanju znanj in veščin. Napovedujejo se trendi nadomeščanja manualnega dela z robotizacijo, selitev dela, odmiranje številnih poklicev itd., zato bi morali krepiti splošne kompetence, družbo znanja, poklice prihodnosti itd.Vajeništvo tako ne naslavlja sodobnih trendov in potreb (slovenskega) gospodarstva v prihodnosti.
Neprimeren je tudi proces sprejema in priprave predloga zakona. Na mizi imamo tako zakon, ki združuje najslabši možen kompromis tistih, ki so sodelovali pri pripravi zakona (zbornice, sindikati in nekatera ministrstva), saj ne zagotavlja niti kakovostnega izobraževanja niti dostojnega dela. Čeprav se zakon menda zgleduje po nemškem modelu, bodo vajenci, ravno obratno, v osnovi dijaki, ki se bodo ob šolanju tudi “praktično usposabljali z delom”. Zaradi tega bodo lahko neprimerno plačani in brez delavskih pravic. Ob tem pa v Sloveniji že imamo dualen sistem poklicnega izobraževanja, ki ga ironično definiramo na enak način: “praktično usposabljanje z delom” (glej ZPSI). Prav tako smo med leti 2009 do 2015 investirali več kot 32 milijonov evrov v medpodjetniške izobraževalne centre, ki še sploh niso zaživeli,mlade pa že preusmerjajo v podjetja.
Ob številnih pravicah zbornic, ki bodo dejansko vodile sistem vajeniškega “izobraževanja”, pa so za vajence pravice precej omejene. Če upoštevamo, da bodo “nagrade” (in ne plačilo, kot bi mu morali reči) vajencem izplačane le za čas usposabljanja (50 – 60 % programa) in upoštevajoč akontacijo dohodnine, bo povprečno mesečno izplačilo vajencem 96 do 155 evrov (in ne 250 do 400 evrov). Pa še ta nagrada bo sofinancirano s strani MGRT, tako kot bo stroške zavarovanja (ne tudi pokojninskega, saj vajenci ne bodo pokojninsko zavarovani) zagotovilo MIZŠ. Če preračunamo mesečno nagrado še za polni mesec usposabljanja (36 ur tedensko), pomeni to v prvem letniku zgolj 0,66 evra na uro dela. Ob vseh pomanjkljivostih zakona pa je še posebej sporno, da bodo lahko vajenci tudi brezposelne osebe, kar nudi možnost za novo izkoriščanje in prekarizacijo delavcev.
Zgovorno je tudi obsežno in izrazito negativno mnenje Zakonodajno-pravne službe DZ RS (ZPS), ki opozarja na težave, ki smo jih na ŠOS in DOS že izpostavili. ZPS pa gre celo tako daleč, da meni, da je besedilo zakona v nekaterih segmentih tako nerazumljivo in nedoločno, da ne sledi ustavnemu načelu jasnosti in določnosti predpisov. Tudi glede delitve med izobraževalnim in delovnim področjem opozarja na preveliko vlogo, ki jo imajo zbornice (ki niso ekvivalentne vlogi šol in ministrstva). Komentarji ZPS nas ne presenečajo, saj le odsevajo odnos MIZŠ in deležnikov do dijakov in izobraževalnega sistema, hkrati pa tudi reflektirajo “gostilniški” način oblikovanja (izhodišč) zakona.
Že glede na nomotehnično pomanjkljivost zakona bi moral biti predlog zakona na odboru zavrnjen. Ob upoštevanju vsebinskih kritik pa do njega sploh ne bi smelo priti.
Vseeno bo glede na izražena stališča poslancev, zaradi že opisanih razlogov, pa tudi zaradi redko videnega samostojnega glasovanja poslancev “po svoji vesti”, predlog zakona verjetno sprejet. O tem priča tudi sporen način zakonodajnega postopka sprejema Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju, na katerega se veže tudi ZVaj. Čeprav še ni niti v medresorskem usklajevanju, že vsebuje rešitve, zapisane v ZVaj, ki pa se še komaj sprejema (na kar opozarja tudi ZPS). MIZŠ tako stavi na ubrano delovanje glasovalnega stroja in pozablja, da poslanci po ustavi niso vezani na kakršnakoli navodila.
