Slovensko ogrodje kvalifikacij bo še dodatno razvrednotilo »bolonjsko diplomo«

Na Študentski organizaciji Slovenije želijo ob predstavitvi predloga Zakona o slovenskem ogrodju kvalifikacij ponovno opozoriti, da predlagana ureditev tudi v prihodnje pomeni razvrednotenje izobrazbe, pridobljene s prenovljenimi, t. i. bolonjskimi programi. Po trenutno veljavni zakonodaji diplomanti dodiplomskega študija (1. bolonjske stopnje) dosegajo nižjo raven izobrazbe od kolegov, ki so diplomirali na programih pred bolonjsko prenovo. To študente posledično sili v nadaljevanje študija na 2. stopnji, kar se odraža v masifikaciji podiplomskega študija. To je še en pokazatelj, da smo bolonjsko reformo implementirali narobe in jo podaljšali, v nasprotju s ciljem skrajševanja študija.
 
Na ŠOS smo vseskozi aktivno spremljali postopek priprave predloga Slovenskega ogrodja kvalifikacij (dostopen na www.nok.si) in skozi opozarjali, da bo nov predlog še v prihodnje ohranil neenakosti na ravneh, ki umeščajo kvalifikacije terciarnega izobraževanja.
 
Trenutna situacija (ravni, določene z visokošolsko zakonodajo, sprejeto v času mandata ministra dr. Jureta Zupana) namreč diplomante novih, bolonjskih programov postavlja v neenak položaj v primerjavi z diplomanti na starih študijskih programih. Dosegajo namreč kar eno raven izobrazbe manj od starejših kolegov, kar jih pogosto ovira pri kandidaturi za določena delovna mesta (predvsem v javnem sektorju).
 
Posledično je situacija študente primorala v nadaljevanje študija na 2. bolonjski stopnji, s katero dosežejo 7. raven izobrazbe, s tem pa je podiplomski študij postal številčnejši, za kar pa ni na voljo dovolj sredstev. Spomnimo, rektorji pogosto opozarjajo na primanjkljaj sredstev za »5. letnik« bolonjskega študija, s čimer je mišljen zadnji letnik druge bolonjske stopnje.
 
Ravno dikcija o 5 letih študija pa kaže na to, da se pri nas bolonjski študij dojema kot 5-letni študij (torej 1. + 2. stopnja), kar 1. stopnjo dela samo po sebi nezadostno, kljub temu, da bi morala biti vsaka stopnja zaključena celota, poleg tega pa naj bi prva bolonjska stopnja omogočala nemoten pretok na trg dela (ali nadaljevanje študija). Tekom prenovljenih in skrajšanih programov bi morali študenti oz. diplomanti pridobiti primerljiva znanja oz. kompetence kot na starih programih. Kljub temu, da je slovenski visokošolski prostor pogosto tarča kritik o predolgem trajanju študija, se to podaljševanje študija s predlagano rešitvijo tudi sistemsko ohranja oz. uzakonja, posledično pa tudi draži. Ob upoštevanju finančne situacije v visokem šolstvu ter čedalje višjem deležu stroškov, ki jih študentje nosijo sami, nas upravičeno skrbi tudi dostopnost do študija na 2. stopnji in s tem dostopnost do enakih vstopnih pogojev na trg dela za diplomante terciarnega izobraževanja.
 
Na ŠOS smo k reševanju problematike nastopili proaktivno in pripravili tudi alternativni predlog ureditve, za katerega se zavedamo, da ne predstavlja popolne rešitve, je pa v korist prihodnjim generacijam diplomantom. Za predlog pa žal ni bilo posluha med drugimi visokošolskimi parterji, kar razumemo kot tiho priznanje tega, da bolonjske reforme nismo implementirali pravilno.