Navadni šipek je grmovnica iz družine rožnic, torej v bistvu divja vrtnica, ki zraste do višine 3 m. Ljudska imena zanj so babji zob, bavec, divja roža, goščavka, pasja gartroža, pasja roža in drugi. Raste kot živa meja ob gozdnih obronkih, predvsem pa na suhih travnikih in pašnikih po nižinah in hribovju.
Zori od septembra, plodove pa nabiramo oktobra in novembra. Plodove najlaže pobiramo po prvi slani, ki jih omehča. Sušimo jih v senci na prepihu, v pečicinpa le do temperature 36°C. Posušene plodove zdrobimo v kavnem mlinčku.
Uporabljajo se le plodovi, ki vsebujejo veliko vitamina C ter jabolčne, citronske, jantarjeve in fosforne kisline. Šipek vsebuje vitamine C, P. B1, B2, F in K, karotene (provitamin A), organske kisline, čreslovine, pektine, več vrst sladkorjev in veliko mineralnih soli. Tudi v posušenih in na različne načine predelanih plodovih se ohrani velik del vitamina C, ki ni najbolj obstojen. Največ ga je v zrelih plodovih, ki se še niso zmehčali in še niso zgubili živo rdeče barve. Uporablja se proti spomladanski utrujenosti, mlahavosti, bledici, krvavitvah dlesni, boleznih z vročico, gripah in prehladih, povečuje izločanje seča in s tem čisti kri ter preprečuje nastajanje ledvičnih kamnov, peska in odlaganje soli sečne kisline.
Enako kot meso ploda so učinkovita tudi rumena semena, ki jih pred uporabo stremo. V semenih je precej vitamina E in vanilina. V Sibiriji iz njih iztiskajo celo olje. Uporablja se obolenjih ledvic in mehurja ter revmatičnih obolenjih kot je putika.
Šipek se lahko uporablja kot poparek, tinktura ali kapsule. V kulinariki pa lahko iz njega naredimo okusno marmelado.
