Tako je vzkliknil Jan Hus, češki verski reformator, ko je ugotovil, da je preprostost (lat. simplicitas; bolj vulgarno rečeno: neumnost) mnogo bolj razširjena, kot je domneval.
Konkretno je te besede izrekel takrat, ko je zagledal staro mamko, ki je na grmado, na katero je bil obsojen in na kateri je pozneje zgorel, odložila še svoj sveženj dračja.
Ti dve besedi sta postali sinonim za človeško neumnost, naivnost in neznanje, sam pa se na njiju pogosto spomnim, ko opazujem medijsko napihnjene zgodbe v današnjem času, ki temeljijo na (namerno?) površnem prikazovanju dejstev in napletanju pompoznih zgodb.
Eden izmed aktualnih primerov je zanesljivo primer ‘Vaskrsić’, kjer so dolžniku po več let trajajočih neuspešnih poskusih izterjave dolga in njegovem stalnem ignoriranju opozoril upnika in sodišča zaradi sicer precej nizkega dolga na dražbi prodali hišo. Na to temo sta odlična prispevka napisala profesorja s Pravne fakultete UL dr. Aleš Galič in dr. Miro Cerar, tako da je o tem primeru že težko napisati kaj novega, v vsakem primeru velja njuna prispevka podrobno prebrati. V njiju namreč avtorja prikažeta bolj realno ozadje zadeve in hkrati pokažeta, do kakšnih razsežnosti lahko pride medijski konstrukt.
Če se v takih in podobnih primerih namreč ne bi pozanimali o dejanskem ozadju zadeve, bi lahko iz medijev sklepali, da se je ‘država po krivem spet spravila na nekoga in mu celo odvzela dom’. Da ne bo pomote – na ravni posameznika je to grozljiva posledica, vendar ozadje zadeve razkriva, da je posameznik ravnal izjemno lahkomiselno in neodgovorno in da vzrok neplačila ni bil to, da dolga ni mogel odplačati (socialno stisko je namreč treba upoštevati!), ampak to, da ga preprosto ni želel plačati. Če bi tako vedenje tolerirali, bi to postalo nepravično do tistih, ki plačujejo svoje račune, čeprav težko.
Drugi primer preproščine je prav tako aktualen, v zvezi z na referendumu žal zavrnjenim Družinskim zakonikom (DZ). Vsako nazorsko prepričanje je, dokler ni namerno naravnano komu v škodo, potrebno spoštovati, vendar je bilo pri vodjih kampanje slišati veliko interpretacij, s katerimi so nagovarjali državljane, naj glasujejo proti sprejemu DZ, iz katerih ni bilo mogoče sklepati na nič drugega kot na bujno domišljijo avtorja teh opomb. Te pa dostikrat niso imele nobene podlage v samem besedilu zakonika. Ena izmed bolj prominentnih je bila denimo ta, da bo na podlagi sprejetega DZ v Sloveniji uvedeno nadomestno materinstvo, če že ne direktno, pa vsaj posredno.
Ob tem so bili gluhi za odgovore, da je to urejeno v posebnem zakonu (ZZNPOB) in da tam povsem jasno piše, da je to prepovedano (7. člen), pa tudi da če bi do takih pobud prišlo, je to predmet drugega zakonodajnega postopka. To dodatno pojasnilo je bilo za nekatere že odveč in gre za ‘kompliciranje’, ki ni resnično, da ‘nekaj že mora biti zadaj’.
Primeri ‘popreproščanja’ so v zadnjem času zelo številni, pogosto politično motivirani.
Mediji bi se morali zavedati svoje odgovornosti in ne vedno težiti le k proizvajanju pompoznih zgodb, ki temeljijo na všečnih, vendar strokovno trhlih (ali celo neresničnih) podlagah.
Problem se odslikuje na ravni posameznikov – ravno taki, ki se na zadeve ne spoznajo, ki po navadi slišijo le kakšen del, ki jim ga posreduje denimo nek politično pristranski medij (ki ga nekritično vzamejo za svojega), potem glasno in celo žaljivo in sovražno nastopajo proti zagovornikom nasprotnega mnenja, češ da oni ‘že vejo, kaj je prav’.
Pregovor ‘molk je zlato’ je zato tukaj kar na mestu. Ko namreč o neki stvari nismo zadovoljivo poučeni, je dobro, da zmoremo toliko samokritičnosti, da se vzdržimo njenega komentiranja. Če nam ni pomembna, je vseeno, če se z njo ne ubadamo, če pa nam je, se je dobro seznaniti z mnenjem čimbolj neodvisnih strokovnjakov. Take pa je resnici na ljubo kar težko najti. Najbolj neodvisni so po navadi tisti, ki pri stvari nimajo neposrednega osebnega interesa. Seveda nas malo težja pot do resnice ne sme odvrniti od njenega iskanja. Zdrava mera kritičnosti in sumničavosti nam namreč pride prav na vsakem koraku tudi v osebnem življenju.
Blaž Božnar
Glede prodaje nepremičnine zaradi bagatelnega dolga, bi dodal svojo repliko:
– v takih primerih se sploh ne bi smelo prodajat nepremičnine in edinega prebivališča.
– v Nemčiji se prodaja nepremičnino šele, ko dolg naraste nad 10.000€. Nepremičnino se pa proda najboljšemu ponudniku. Država pa upniku izplača dolg s stroški in nato prodaja tako zaseženo nepremičnino. Vsekakor pa do prodaje najboljšemu ponudniku naj bi imel dolžnik tudi možnost poplačat svoje obveznosti in tako pridobit nazaj svoje prebivališče ali drugo nepremičnino.
– v Rusiji pa je edino prebivališče nedotakljivo.
– skratka ta prodaja edinega bivališča lahko štejemo za hudodelsko in banditsko dejanje.