Prejšnji teden je na Senatu Univerze v Ljubljani (UL) potekala seja, na kateri so senatorji obravnavali novi predlog Statuta UL. Rektor dr. Ivan Svetlik je med drugim predlagal zmanjšanje števila izpitnih rokov in kazen vsem tistim, ki na prvem roku ne bodo pokazali ”zadostnega” znanja. S tem je prelomil obljubo, ki jo je dal študentom – in to celo brez kakršnekoli širše razprave s študenti. V kolikor je participacija v konvencionalnih oblikah odklonjena, je protest venomer pravica in verjetno edina možnost izražanja mnenja.
Študente univerze v Ljubljani žalosti dejstvo, da je bilo študentsko mnenje ponovno pozabljeno in izključeno iz procesa oblikovanja novega Statuta Univerze v Ljubljani (UL). Študentski glas je bil preslišan pri sprejemanju odločitev, ki neposredno vplivajo na študente. Spremembe smo zasledili javnosti nepredstavljenemu novemu osnutku Statuta UL, kjer je po rektorjevi diktaturi zapisano, da lahko študent, ki izpita ni opravil, ponavlja tega le dvakrat. Četrtemu roku, za katerega študentje (ob predpostavki brezplačnega študija) plačamo 180€, bi po novem Statutu UL sledil, le ob odobritvi posebne prošnje, še 5. rok. [1] V primeru, da študentje na izpitu ne bodo pokazali ”zadostnega” znanja, bo sledila disciplinska kazen.[2]
Zadostno znanje? Disciplinska kazen?
Kazen bi v tem primeru doletela samo študente – pravice je namreč najlažje vzeti najšibkejšim. Po mnenju odločevalcev naj bi študentje k vsakemu izpitu pristopili ali se pravočasno odjavili. Na izpitu pa bi morali doseči vsaj zadostno znanje, kar pomeni več kot minimalno določeno število odstotkov, ki bi si jih poljubno izbrala vsaka članica UL. Če študent minimalnih odstotkov ne bi dosegel, oz./ali ne bi pristopil k izpitu pa bi se mu odštela kar 2 izpitna roka.
Zanima pa nas, ali se tudi profesorjem zdi izvajanje represije zdi mnogo bolj učinkovito kot poučevanje? Kje so testi za preverjanje kvalitete pedagoškega dela in kriteriji za dobre pedagoge, ki so nujno potrebni za uspešne študijske rezultate? Kaznovanje si po novem Statutu UL zaslužimo le študentje, na drugi strani pa delo profesorjev ostaja nenadzorovano, neocenjeno in celo nagrajeno z izključitvijo velikega števila študentov. Zakaj se raje ne posvetimo iskanju rešitev, ki bi v osnovi preprečili to, kar nov statut kaznuje? Zakaj ne najdemo vzroka, da so študentje neuspešni na izpitih?
Kakšna je bila obljuba rektorja?
Rektor dr. Ivan Svetlik je pred enim letom javno na Valu202 pozval študente: »Prinesite mi podatek o številu možnosti opravljanja izpita na 200 najboljših univerzah na svetu. Sprejeli bomo najvišje število, ki ga boste našli.«. Doktorski študent Jernej Štromajer je bil eden prvih, ki so se na poziv odzvali. Nanj je odgovoril s podatkom švedske univerze Karolinska Institut, kjer je jasno, »da lahko študent, če je potrebno, izpit opravlja tudi do šestkrat.« (Karolinska Institutet 2012). Zanemarljivo ni niti dejstvo, da je omenjena švedska Univerza na svetovni lestvici ARWU (Academic ranking of world Universities), imenovani tudi Šanghajska lestvica, na 44. mestu, medtem ko je UL trenutno v skupini med 401. in 500. mestom.
Poleg posameznih študentov UL in Študentskega sveta UL (ŠSUL) se je tudi ŠOU v Ljubljani odzval na rektorjev poziv ter v letu 2015 izvedel anketo o številu izpitnih rokov ter o obštudijskih dejavnostih študentov, v kateri je sodelovalo 8264 študentov UL. Anketni rezultati so pokazali, da mora kar 52 % študentov več kot 2x opravljati 1-3 izpite v enem študijskem letu. Kot razlog za večkratno ponavljanje pa so študentje navedli zahtevnost izpita, prenatrpanost izpitnih rokov in časovno stisko, kar v naših očeh odraža problematiko, s katero bi se morali spopasti profesorji ter fakultete.
Prav tako je v istem času ŠOU v Ljubljani opravil raziskavo, v kateri je na različne svetovne univerze naslovil vprašanja povezana z njihovim pravilnikom o opravljanju izpitov. Iz odgovorov lahko razberemo, da univerze kot so Rimska univerza (Univeristy of Roma), Milanska univerza (Univeristy of Milan), Univerza Uppsala (Uppsala University), itd., ki se po kvaliteti uvrščajo med 200 najboljših svetovnih univerz po Šanghajski lestvici, ponujajo svojim študentom celo neomejeno število izpitnih rokov.
Merilo za uspešnost univerze – kvalitetna izobrazba in znanje študentov – tako ne predstavlja nizko število brezplačnih, dovoljenih izpitnih rokov. Na tem mestu lahko z gotovostjo trdimo, da bi naša univerza kljub krčenju izpitnih rokov še vedno ostala na trenutnem položaju na Šanghajski lestvici. Za spremembo tega bi si morali prizadevati preko drugačnih sprememb študijskega sistema, predvsem takšnih, ki bi bile premišljene, vključevale več mnenj in se preverjeno osredotočale izključno na kvaliteto akademskega procesa. Vsekakor pa takšne, pri katerih glas študentov ne bi bil preslišan.
Situacija danes?
Pretekel je že skoraj en teden od umika predloga Statuta UL iz dnevnega reda seje Senata UL (seja je bila sklicana zaradi Statuta UL), zaznavamo pa vedno večjo stagnacijo. Statut UL naj bi bil sprejet do konca decembra 2016, pri čemer je študentsko nasprotovanje vsebini nekaj, česar UL ne more in ne sme prezreti. 120. člen smo na ŠOU v Ljubljani in na ŠSUL, sledeč glasu študentov, vseskozi zavračali in se borili proti sprejetju. A očitno v primeru, ko nov Statut UL neposredno spreminja pravice študentov, študentsko mnenje ne šteje. V preteklosti se je na žalost že mnogokrat pokazalo, da je študentsko mnenje pomembno le, kadar je povšeči univerzi in njenim predstavnikom.
V kolikor je participacija v konvencionalnih oblikah odklonjena, je protest venomer pravica in verjetno edina možnost izražanja mnenja. Prepričani smo, da se bodo študenti v primeru sprejetja rektorjevega osnutka Statuta UL demokratično uprli in uporabili pravico protesta, ki nam pripada.
