Jana Plestenjaka poznamo bolj ali manj vsi. Znan je kot zelo uveljavljen glasbeni ustvarjalec, ki niza hit za hitom in je hkrati neprekosljiv glasbeni šarmer z ‘latino’ pridihom.
Malo manj znano pa je, da Jan že od petega leta igra kitaro in da pri tem vedno poudarja, da za njegovim uspehom stoji trdo delo, ki ga zmore le zato, ker v svojem delu resnično uživa. Večina prav tako denimo ne ve, da Jan hodi spat okrog štirih zjutraj in vstane tam okrog poldneva; ima pač malo drugačen bioritem kot večina.
Jan pa je hkrati še vedno dovolj samokritičen, da se kljub uspehom, ki jih žanje, še vedno zaveda, da je uspeh vedno moč doseči in si tega tudi želi. Sicer je tudi zelo prijeten in sproščen sogovornik, da pa bi nama beseda še lažje stekla, sva se dobila v najini (skupni) rodni Škofji Loki.
Študentska leta si prvič začutil v Združenih državah Amerike, in sicer na Berklee College of Music v Bostonu. Kako se spominjaš svojih študentskih let tam?
Najprej moram poudariti, da na študentska leta nimam najlepših spominov, v nasprotju s splošnim prepričanjem, da so to najlepša leta.
Zavedal sem se namreč, da se moram, da bi postal dober, še zelo veliko naučiti.
Kot študent tudi nimaš denarja, da bi si privoščil, kar si želiš, pa tudi osebnostno se šele izgrajuješ. Lahko rečem, da mi je veliko lepše zdaj kot tedaj.
Kar se tiče mojih prvih študentskih let, pa moram reči, da bi težko rekel, da vem, kako poteka življenje v Ameriki. Moj študij je namreč potekal tako, da sem šel zjutraj na fakulteto, ko sem prišel domov, pa sem popoldne in zvečer kakih 6, 7 ur vadil kitaro, ob tem pa študiral tudi glasbeno teorijo.
Nisem imel denarja, da bi kaj dosti hodil po zabavah. V stanovanju smo bili štirje, bilo je zelo skromno opremljeno, pa tudi ne najbolje vzdrževano.
Vendar je bila to zame dobra šola za življenje, predvsem za disciplino. Kljub štipendiji, ki sem jo imel, so me morali finančno podpirati starši, tega sem se vedno dobro zavedal, zato se mi je zdelo neodgovorno, da bi se tam zafrkaval, in tako sem v enem letu dokončal kar celoten obseg sicer dvoletnega študija.
Moja izkušnja s študijem v ZDA je taka, da ga sicer lahko vsak uspešno opravi, koliko pa se bo naučil, pa je dejansko odvisno od vsakega posameznika.
Nam je bilo jasno, da se je za dobrega profesorja potrebno boriti. Spomnim se zelo priznanega profesorja za aranžiranje; Japonci in Kitajci so bili že ob 7h pri njem v vrsti. Jaz sem k sreči prišel že ob 6h, da sem si zagotovil svoj prostor – dejansko je bila to kar nekakšna borba. To se mi hkrati zdi super, da se navadiš že v študentskih letih boriti za kakovost.
Rad bi tudi povedal, da takrat nikoli nisem slišal besedne zveze ‘pravice študenta’; tudi na splošno ocenjujem, da pri nas govorimo zgolj o pravicah, ki naj bi nam pripadale, redko ali pa sploh nikoli pa ne slišim besede ‘dolžnost’.
Potem ste študirali še na glasbenem konservatoriju v sosednji Avstriji. Kako bi primerjali izkušnji s študijem v obeh državah?
V Avstriji sem študiral tri leta. Dejansko študentskega življenja tam nisem kaj dosti doživljal, saj sem takrat že snemal albume in se vmes trikrat na teden vozil na študij v Avstrijo. Tako študentskega življenja in vsega, kar mu pritiče, torej žuri, druženje v domovih … nisem nikoli doživel. Čim prej sem namreč želel postati dober in uspeti; morda prav zaradi trdega dela, ki sem se ga navadil že prej kot klasični kitarist, to je bil namreč pravi ‘ruski’, vojaški dril, vojaški. To se mi še danes pozna; moji sodelavci pravijo, da sem zelo discipliniran, dejansko pa je to še od takrat.
V mladih letih sem bil trikrat prvak klasične kitare v celotni nekdanji državi, tako da sem bil velik up klasične kitare in moji mentorji so bili razočarani, ker sem odšel – najprej v jazz, potem pa v pop glasbo.
Vseeno vztrajam, da mi poveš, kako je izgledalo tvoje družabno življenje na faksu?
Ni ga bilo! Nadoknadil sem ga, ko sem začel z rokenrolom (smeh). Takrat tudi nisem imel dovoljšnje samozavesti, da bi znal osvojiti punce, bil sem namreč hecen tip, ki je vedno igral kitaro in pisal note (smeh). Samozavest pa so mi dali uspehi v življenju; prepričan sem, da si samozavesti ne moreš umetno ‘nabildati’, primere umetne samozavesti opažam v današnjih ‘reality’ šovih in ‘bitkah talentov’ … Jaz sem se vedno koncentriral na delo in na to, da bi bil še boljši; znanje je bilo vedno moja osnova. Potrebno je tudi vedeti, da ko diplomiraš, si dejansko šele na začetku.
Ko sem sam zaključil z izobraževanjem, mi ni bilo ‘pod častjo’ igrati denimo po osnovnih šolah, čeprav sem igral stvari, ki so bile za moje znanje nekako pod nivojem; zavedal sem se namreč, da sem šele na začetku, moral sem zaslužiti denar, obenem pa sem se iz te izkušnje ogromno naučil o stiku s publiko.
Kaj pa izpiti, kako so šli?
V ZDA sem imel povprečen uspeh 98 %, tako da sem bil očitno kar dober. Naj ponovno poudarim, da sem bil tudi sicer prisiljen biti asket – varčeval sem denar, celo na način, da sem kupoval denimo dva dni star kruh, ki je precej cenejši, večinoma pa smo jedli testenine. Na koncu sem privarčeval toliko, da sem si lahko kupil 300 zgoščenk, ki sem si jih želel imeti (iz druge roke).
Ali se ti je investicija v študij povrnila?
Seveda, saj sem se veliko naučil; finančno sicer nisem računal, ampak menim, da se je.
Poudarim naj, da sem v Avstriji zaključil tri leta študija, ki je sicer trajal štiri leta; ko sem želel začeti z zadnjim letnikom, mi je moj profesor prvi dan rekel, da me nima več česa naučiti, da moram le še vaditi.
Vprašal sem ga torej, zakaj naj bi torej hodil trikrat na teden tja in odgovoril mi je, da zaradi ‘papirja’, diplome, to pa sem odklonil.
Ničesar v življenju namreč ne počnem le zaradi ‘papirja’, ampak se želim česa naučiti. Moj proces učenja pa še vedno traja. Še vedno poslušam producente, berem knjige in gledam DVD-je, da se stalno učim.
Čudi me, da danes med mladimi, ki študirajo in diplomirajo glasbeno produkcijo, ni nikogar, ki bi me poklical in vprašal, če lahko pride kako pomagat (kuhati kavo, zlagati kable …), hkrati pa opazovati, kako delamo in se tako učiti; očitno je premalo želje po znanju – vsakogar bi zanimalo le, koliko bi zaslužil.
Tudi Hanz Zimmer, svetovno znani komponist filmske glasbe in dobitnik večih oskarjev, je začel na način, ki sem ga opisal. Ko je diplomiral na Berklee College of Music v Bostonu, ki velja za eno najboljših glasbenih fakultet na svetu, je prosil, če bi lahko pomagal v Universal studios. Dve leti je kuhal kavo in zlagal kable po studiu, obenem pa je opazoval mojstre, kaj in kako delajo. Vse to seveda zastonj; za preživetje pa je dopoldan kelnaril – temu jaz pravim predanost, ki je potrebna za uspeh!
Če bi mene denimo danes poklical Eros Ramazzotti in me povabil, naj si pridem ogledat, kako snema glasbo, bi šel, da bi se česa naučil, in to kljub vsem albumom, ki sem jih že posnel.
Če nimaš te predanosti, se moraš zadovoljiti s povprečjem – ne, da je s tem kaj narobe, vendar je problem, če si človek želi več in hkrati misli, da si to zasluži, pa se ne posveti stvari v popolnosti.
Ali te je kdaj vleklo, da bi študiral kaj drugega?
Za to ni bilo časa! Če pa bi se mi zdaj kaj zgodilo, da ne bi mogel več nastopati, bi verjetno počel kaj kreativnega, morda bi poskušal ustvarjati kakšne TV oddaje ali pa bi poskušal zbrati pravo ekipo in začel izdajati kakšno zanimivo revijo.
Kaj bi želel sporočiti/priporočiti/svetovati študentom?
Pri tej generaciji se mi zdi, da obstaja velika nevarnost zaradi računalnikov in interneta; to je čudovito orodje, ki pa ima nevarnost, ki je v tem, da je moč zelo hitro priti do vseh informacij in to mlade lahko navadi, da mora vse hitro priti – znanje, zaslužek. Resnično se z vsemi ‘plug-in-i’ in programsko opremo z vgrajenimi predstavitvami celo da na hitro priti do nekega zelo solidnega nivoja, obstaja pa nevarnost, da se s takim nivojem prehitro zadovoljiš in ne stremiš k vrhunskosti.
Mladi morate vedeti, da tudi če ste stokrat zavrnjeni, morda stoprvič ne boste; ne smete obupati, reči, da te drugi ne razumejo; potrebne so vztrajnost, želja po učenju, radovednost. Sam se zavedam, da še vedno obstaja veliko stvari, ki jih ne znam…
Resnica je, da če imaš neko stvar res rad in želiš uspeti, to ni le služba, ampak celo tvoje življenje, zato je potrebno to imeti vedno v mislih; če bi mene denimo kdo poklical ob dveh zjutraj in mi rekel, da ima zame dobro pesem, bi se takrat usedel v avto, obiskal kolega in začel delati na pesmi; ta strast ostaja.
Prepričan sem, da je srečo treba prepoznati, ko pride mimo in zgrabiti priložnost, ki se ti ponuja. Če imate znanje, se nimate česa bati.
Blaž Božnar
