Ko sem nazadnje srečala Mojco, je bila po lastnih besedah v “eni od svojih faz”. Na vprašanje, kaj to pomeni, je razložila, da se čuti izgubljeno, občutek ima, da izgublja oblast nad svojim življenjem, in ne ve, kaj naj naredi sama s seboj. Nisem dobro razumela, za kaj gre, a nisem želela pritiskati nanjo, saj resnično ni bila razpoložena za pogovor, meni pa se je mudilo.
Popoldne sem se spet spomnila nanjo. Njene besede so bile težke in donele so v moji glavi kakor ogromen zvon. Nekaj mi ni dalo miru. Morala sem jo poklicati …
“Kam greš?” večkrat slišimo v življenju. Prvič nas zmoti, ko gremo s prijateljicami v disko in mama na vratih želi vedeti vse podrobnosti: kam gremo, s kom, kako, nato enaka vprašanja zastavi še oče, ko nas sreča na stopnišču, in zabiča, da se moramo vrniti pred polnočjo.
“Kam greš?” se v življenju večkrat vprašamo tudi sami. Mojca se sprašuje, čemur sama pravi “ena od mojih faz”. Pravi, da ima prijateljico, ki stalno potuje, hodi na izmenjave, poletne tabore, poletne šole, odpravlja se še na tritedenski dopust na Kitajsko. Stalno ji pripoveduje o novih dogodivščinah, ob katerih se Mojca čuti klavrno, nezanimivo in dolgočasno. Ugotavlja, da je zelo ljubosumna na prijateljico in da se sprašuje, kaj sama počne v svojem življenju. Ob živce jo spravlja, da živi tako monotono. Hodi na predavanja, popoldne dela v kozmetičnem salonu, zvečer pa večinoma čepi pred računalnikom ali knjigo. Čez vikend odpeketa domov k mami na kosilo, opere, gre na kavico z dobrimi starimi prijatelji in v ponedeljek spet vse znova.
“Kam grem? Kdo in kaj sem? Kaj me veseli? Kaj naj počnem v življenju?” so Mojčina nenehna vprašanja. Želi si potovati, a nima s kom; hoditi zvečer ven, spoznavati nove ljudi, a nima časa; želi se naučiti plesati, a nima partnerja; rada ima tuje jezike, a nima denarja za tečaje. Obožuje španščino. Na faksu je celo spoznala nekaj punc iz Španije, ki so prišle na izmenjavo, a ji je bilo nerodno vprašati, če bi jo učile njihovega jezika v zameno za učenje slovenščine. Od nekdaj jo zanima gledališče, igrala je v šolskem gledališču, a na fakulteti nima časa. Vedno naleti na prepreko, ki jo odvrne od izpolnitve svoje želje. Velikokrat se sprašuje: “Zakaj mi je tako usojeno?”
Pa ji je res? Že davno je logoterapevt Frankl doumel, da človek ni svoboden pred pogoji življenja, je pa svoboden, da se o njih opredeli. Pravi, da svoboda ni človekova neodvisnost od razmer, danosti in omejitev, ampak njegova prostost za zavestno izbiranje med različnimi možnostmi v konkretnih okvirjih. Navsezadnje sami odločamo, ali se bomo podvrgli pogojem ali jih uporabili v svoj prid. Našega vedenja ne narekujejo pogoji, s katerimi se srečujemo, temveč odločitve, ki jih sprejemamo. Velikokrat nimamo idelnih pogojev za uresničevanje svojih želja. Vsekakor ne smemo takoj odnehati. Pomembno je, da sledimo sebi in svojim željam. Da včasih počakamo malo dlje v vrsti in kupimo, kar smo potrebovali, ker bo mogoče naslednji dan že vse razprodano.
Vsak človek je pri odločitvah po lastni volji svoboden, zato je tudi osebno odgovoren. In odgovornost velikokrat doživljamo kot strašno. Zdi se nam, da je vsaka odločitev, od najmanjše do največje, dokončna, da v vsakem trenutku uresničimo ali zapravimo priložnost – priložnost tega trenutka. Zdi se nam strašno, da vsak posamezni trenutek skriva na tisoče priložnosti, mi pa lahko izberemo le eno samo, ki jo bomo uresničili. Ker se nam vse zdi tako strašno, se raje odpovemo svobodi odločanja, ki nam je dana, in možnosti sledenja svojim željam in se prepustimo “usodi”.
Spet smo tam: varno in znano ali novo in negotovo. Čudovito je vedeti, da je naša prihodnost na nek način odvisna od naše odločitve v tistem trenutku. Torej potrebujemo pogum, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje. Katero pot bomo ubrali, je izključno naša odločitev, naša izbira. Ali boste tako kot Mojca vrgli puško v koruzo in objokovali svojo usodo ali boste zbrali pogum, prevzeli odgovornost in sledili svojim željam? Zdaj ste v obdobju, ko si lahko dovolite več svobode, več eksperimentiranja. Niso vse odločitve tako dokončne, kot se znamo včasih prepričati v svojih pametnih bučah. Odpreti moramo okna in spustiti svež zrak v svoj svet. Več zraka imamo, lažje dihamo s polnimi pljuči. Možnosti imamo ogromno, le vprašati se moramo, kaj si želimo, ter ubrati želeno pot. Imamo zavest, s katero spoznavamo zakonitosti stvarnosti in svoje možnosti v konkretni situaciji. Naučimo se čim bolje prepoznavati svoje pristne potrebe in realne možnosti za njihovo zadovoljevanje. Naj nas ne ustavijo strah, sram, nezaupanje vase ali lenost. Bodimo ustvarjalni, s svojo energijo nenehno iščimo in uresničujmo možnosti in s smiselno odločitvijo spreminjajmo svojo resničnost.
Imejte v mislih, da je od nas odvisno, katero in kakšno življenjsko pot bomo izbrali. Spomnimo se znanega citata iz Alkimista: “Kadar si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile.” Ali res nekdo drug odloča o naši usodi? Mojca je živela v tem prepričanju, dokler ni ugotovila, da lahko vzame stvari v svoje roke. Nenadoma je začutila, “da lahko gleda na svet kot nesrečna žrtev ali kot pustolovec, ki išče svoj zaklad”, in se odločila za iskanje zaklada…Kaj boste pa vi izbrali?
Slavica Marič
