Tokrat je Mojca prišla na dan z osupljivo zgodbo. Bila sem čisto iz sebe, nisem vedela, kaj naj rečem. Začela je tako …
Zadnje čase veliko hodim ven. Rada imam dobro glasbo, dober žur, fino družbo, zanimiva dogajanja in Ljubljana je kot ustvarjena za to … Doma ni bilo toliko stvari na izbiro. Redko sem imela priložnost plesati. A zdaj, zdaj je drugače. Spoznala sem že veliko novih ljudi. Bila sem na različnih zabavah. Ene so mi všeč bolj, druge manj, a pomembno je, da se dogaja. Poklicala sem te, da bi se dobili, ker sem v grozni stiski in bi se želela pogovoriti.
Spremenila sem se v uho …
Prejšnji teden sem bila na rojstnodnevni zabavi prijateljice Ane, ki sem jo spoznala že v srednji šoli. Z Ano se dobro razumeva, je izredno zanimiva oseba in kar dobra prijateljica. Veselila sem se dogodka, saj smo ji pripravljali presenečenje in bila sem vsa na trnih. Končno je prišla sobota in z velikimi pričakovanji smo se odpravili v njen najljubši bar. Glasba je bila božanska, veliko ljudi, nekatere sem poznala, veliko jih nisem. Žur je bil dober! Presenečenje je uspelo, pritekla je tudi kakšna solzica, ker je bilo res ganljivo. Ljudje so bili sproščeni, plesali so, uživali. Vse je bilo v redu do nekje proti jutru, ko se je spet zgodilo!!
Od tod dalje je Mojca razlagala precej nepovezano, skakala je iz dogodka na dogodek, pripovedovala nekoliko raztreseneo, a v grobem je povedala sledeče:
V nekem trenutku je neznana punca prišla do Mojce in jo odvlekla na stranišče, kjer je na tleh klečala Ana. Vse okrog nje je bilo pobruhano. Tresla se je. Mojca jo je klicala, a se ni odzivala, govorila je le, da jo zebe. Mojca ni vedela, kaj naj naredi. Umila jo je, ji dala hladno krpo okoli vratu, a tako se je tresla. Pomagala ji je iz stranišča do klopi, kjer jo je pokrila z jaknami, da bi ji bilo bolj toplo. Ana se je še vedno tresla, a je kmalu zaspala. Mojca je stala je poleg nje. Žur se je zanjo končal. Čutila je mešanico strahu in jeze. Po eni strani jo je skrbelo, kaj bo z Ano, po drugi strani je bila jezna nanjo, ker se je spet tako napila, da ne ve zase. Tudi Mojca je na žurih spila kakšno pijačo, ampak ni pretiravala. Jezna je bila, ker je bil zanjo večer pokvarjen. Ane ni obsojala, a že prevečkrat se je napila do onemoglosti. Zadnjič je prišla domov celo vsa krvava, ker je padla in se ranila na steklu.
Naslednji dan se ji je Ana grozno opravičevala in ji razložila celo štorijo. Mojci se ni ljubilo poslušati. Preveč je bila jezna nanjo, a hkrati ni vedela, kaj naj ji reče. Zato je bila tiho. Zgodba je bila spet podobna prejšnjim. Nekdo je namešal super dobro pijačo, bila je precej močna. Potem je šla še na en “dim” s prijateljico. Nato se ne spomni ničesar več. Sledil je slavni izgovor: “Saj sploh nisem toliko spila, samo nekaj kozarcev.” Mojca ni želela več poslušati, razmišljala je, kaj naj naredi. Naj ji pove svoje mnenje ali naj bo tiho?
In mene je poklicala, da ji povem, kaj naj naredi?
Ne počutim se dobro zaradi tega. V stiski sem. Ni mi všeč, da Ana nima meje. Zdi se mi, da ne ve, kaj je zanjo dobro in kaj ne. Včasih se mi zdi tako nezrela. Vse bi naredila, da bi bila v središču pozornosti, in tako naivna je lahko. A ne vem, kako naj ji pomagam. Rada jo imam. Razumem jo. Drugače je zelo zadržana in sramežljiva. Rada se zabava, a je nesproščena. Potrebuje kar nekaj decilitrov, da se sprosti, a potem je že vsega preveč. Nepričakovano menja razpoloženja, izgubi orientacijo, gre po svoje, včasih jo popadejo nekontrolirani izbruhi čustev in jo najdem,, kako nekje joka ali se s kom prepira.
Mojca se sprašuje, kako naj ji pove, da si s takim vedenjem škoduje, kako naj ji razloži,da jo skrbi zanjo, želi ji pomagati, želi, da jo pravilno razume, a se boji, da jo bo izgubila kot prijateljico, ker je tako super punca.
Uf, težko je bilo odgovoriti. Kaj bi ji povedali vi? Nekateri izmed vas bi verjetno rekli, da je to Anina stvar in da mora sama opraviti z njo. Nekateri bi dejali, da naj jo nadere in ji pove, da pokvari vsak žur, drugi bi morda svetovali, da naj se poskuša prijateljsko pogovoriti.
Moj odgovor na zamotano vprašanje je bil približno tak. Ana zlorablja alkohol, da se otrese zadržkov, socialno pogojenih zavor, postane zgovorna in sproščena. Lahko je vesela, da ima prijateljico, kot je Mojca, ki vidi, da ji prekomerno uživanje alkohola škoduje in je pri tem ne spodbuja. Ljudje se dostikrat ne želimo ukvarjati z dejanskim problemom, ampak ga raje zamaskiramo in si nakopljemo nove, morda bolj kompleksne težave. Ali bo Ana sprejela Mojčin odkrit pogovor povsem prijateljsko in razumela, da ji želi pomagati, ali si bo vse razlagala kot poseg v njeno življenje, “soljenje pameti” in nerazumevanje, ne moremo vedeti vnaprej. Opozorila sem jo, da naj se pripravi na različne možne reakcije. Ljudje različno reagiramo, ko nekdo postavi ogledalo pred nas. Velikokrat obrambno ali napadalno. Povprašala sem jo tudi, ali bo njeno prijateljstvo z Ano še vedno tako sproščeno, če ji ničesar ne omeni. Stvari mora pretehtati. Kaj bo naredila, je njena odločitev – in nikakor ni lahka.
Kako se je Mojca odločila, vam morda razkrijem prihodnjič!
