V tokratnem pogovoru vam predstavljamo predsedniškega kandidata Darka Krajnca. Zakaj ravno njega? Darko Krajnc je v vseh pogledih “študentski” predsedniški kandidat za vse mlade po letih in po srcu. Je tik pred zagovorom magistrske naloge iz sociologije, torej je tudi tehnično še študent. Politično pot je začel v študentski politiki, bil je prvi predsednik ŠOS, sedaj pa kandidira za predsednika republike na predlog SMS – Stranke mladih Slovenije. Osrednja tema njegovega programa je boljša prihodnost za današnjo mladino in generacije, ki nam bodo sledile.
Gospod Krajnc, v svoji kampanji velikokrat poudarjate problem osamosvajanja mladih. Kaj konkretno bi se na tem področju moralo storiti, da bi se lahko mladi osamosvojili prej?
Dandanes imamo mladi z osamosvajanjem velike težave predvsem zato, ker je izjemno težko dobiti prvo zaposlitev; tudi če nam jo uspe dobiti, gre ponavadi za podpovprečna plačila, da o stanovanjskem problemu mladih niti ne govorim. To sta temeljna pogoja za osamosvojitev. Ko pa mlad par začne razmišljati še o naraščaju, se še dodatno zaplete, saj so vrtci izjemno dragi, prav tako vse dodatne dejavnosti, ob vstopu v t.i. brezplačno šolo pa se stroški še povečajo. Da bi se mladi lahko začeli osamosvajati čim prej, torej že med študijem in ne šele po zaključku, bi morali poskrbeti za čim večje zaposlovanje mladih in zagotoviti čim več poceni najemniških stanovanj, ki bi jih lahko kasneje tam stanujoči tudi poceni odkupili. Pomagali bi tudi brezplačni vrtci za vse otroke, morda brezplačni učbeniki in podobno.
Osredotočiva se še na študente. Kako gledate na težave študentov, delo preko študentskih servisov in na reforme v visokem šolstvu oz. bolonjski proces?
Študenti v Sloveniji se načeloma spopadajo z istimi težavami kot ostali mladi, pogosto imajo še več težav pri zaposlovanju po diplomi. Povprečen diplomant na zaposlitev po diplomi čaka kar 9 do 10 mesecev. Študentski servisi sicer v času študija omogočajo študentom, da si pridobijo vsaj nekaj delovnih izkušenj in si izboljšajo proračun. Sicer gre za delodajalce za razmeroma poceni delovno silo, poleg tega študentje z delom preko servisa nimajo nobenega statusa in so v praksi slabo zavarovani, ko gre za njihove pravice. Kljub temu pa menim, da morajo servisi ostati, vsaj dokler država ne poskrbi za kakšne drugačne oblike reševanja vprašanja zaslužka in izkušenj za študente. Glede bolonjskega procesa menim, da gre v osnovi za dobro stvar, saj omogoča več mobilnosti, vendar pa je v Sloveniji problem pri njegovi implementaciji. Nasprotujem pa izenačevanju starih univerzitetnih nazivov z novimi (bolonjskimi) in sem tudi absolutno proti uvedbi šolnin.
Pogovori s predsedniškimi kandidati se ponavadi vedno vrtijo le okoli programov in mnenj o aktualnih dogodkih, glede na to, da ste vi med najmlajšimi kandidati, pa verjetno marsikoga zanima tudi vaše zasebno življenje. Nam lahko zaupate kaj o tem?
Živim povsem normalno življenje. Razpet sem med Ljubljano, kjer delam in študiram, domom na Zgornjem Dražen Vrhu v občini Šentilj in Lendavo, kjer živi moja ljubezen. Kot mnogi mladi tudi sam nimam rešenega stanovanjskega vprašanja, prav tako kot vsi mladi pa se tu in tam rad poveselim s prijatelji, odigram partijo taroka, grem na kakšno tekmo, koncert ali dober žur, ali pa malo “pošportam”, čeprav mi zaradi predsedniške kandidature za prostočasne dejavnosti vse bolj zmanjkuje časa.
Vemo, da ste kot predsednik stanovalcev študentskega doma Akademski kolegij prirejali zelo uspešne žure. Zdaj so stvari v študentskih domovih verjetno drugačne; kako gledate na čas, ko ste vi bivali v študentskem domu?
Ah, to so bili časi; če vprašate kogarkoli, ki je bival v katerem od študentskih domov, bo povedal, da je to to. Tista prava študentska izkušnja. Seveda pa se stvari spreminjajo, vedno so se, saj se menjajo tudi generacije, pa okus za glasbo, ples in vse, kar sodi zraven.
Zagotovo ste že naveličani vprašanj o vaši mladosti, ampak vseeno, kako je s tem, se vam res ne zdi, da ste morda premladi za predsednika?
Res me to zelo pogosto sprašujejo, ampak to je razumljivo, saj še vedno vlada neka splošna predstava o predsedniku države kot starejšem gospodu na koncu politične kariere ali celo življenjskih moči, kar pa po mojem mnenju jemlje čar in energijo tej funkciji. Starost povezujemo z izkušnjami – bolj ko je nekdo star, boljše odločitve bo sprejemal. To ni res, starejši delajo enake napake, le toliko časa jih ponavljajo, da se zdi, da to niso več napake. Moja mladost je predvsem prednost in ne ovira, saj lahko mlad kandidat tej funkciji prispeva več energije, svežine, dinamike. In še nekaj: po mednarodni klasifikaciji mladih sploh nisem več mlad.
No naj vas za konec še vprašam, ali imate kakšen nasvet za nadebudne študente, ki si želijo politične kariere?
Hahaha. Naj ne skačejo v politiko, jih bo že sama povlekla vase. Ne, saj se šalim. Najprej naj počasi poskusijo na lokalni ali študentski ravni. Če jih kakšna razočaranja ne bodo odvrnila, naj se le pogumno podajo naprej. Menim, da bi se morala študentska populacija bolj politično aktivirati z večjo udeležbo na raznih volitvah in v obliki raznih pobud, pa tudi kritik države in oblasti. Naj študenti ponovno postanejo politična avantgarda in politično relevanten segment javnosti in družbe.
