Obdarovanje oziroma izmenjava daril je ena izmed pogostejših medčloveških dejavnosti, ki se odvijajo v prazničnem decembru.
Predstavlja pravzaprav neločljivi del zadnjega meseca v letu. Poleg občutka hvaležnosti in povezanosti, ki sta seveda temeljna, pa se je zanimivo ozreti še na pravne vidike darila – seveda zgolj kot zanimivost. Pravo se namreč trudi urejati vsa razmerja v družbi, ki so potencialno konfliktna; upati gre, da v hujše konflikte pri obdarovanju ne boste zabredli, za vsak slučaj pa vseeno preberite spodnje vrstice.
Iz pravnega vidika je darilo pogodba. Kot darilna pogodba je opredeljeno in urejeno v Obligacijskem zakoniku. Darilna pogodba je tako – rečeno pravniško – dvostranski pravni posel (pogodba), ki pa je enostransko zavezujoč.
Kaj to pomeni? Obe stranki se morata strinjati – darovalec, da bo dal darilo in obdarjenec, da bo isto stvar sprejel v dar in pogodba je sklenjena. Hkrati pa je zavezan le darovalec; njegova obveznost je izročiti darilo, upravičenec pa je na drugi strani le upravičen – dobiti darilo.
Nepravniki na pogodbe po navadi gledajo kot na list papirja, ki ga podpišeta dve stranki, da je vse skupaj ‘še bolj sigurno’, najbolje pred notarjem. Dejansko ni nujno tako; v Obligacijskem zakoniku velja splošno načelo, da je sklepanje pogodb neoblično, kar pomeni, da za sklenitev zadostuje soglasje volj; to pomeni, da ena oseba da ponudbo (‘Ali sprejmeš prstan?’), druga oseba pa ponudbo sprejme (‘Da, dragi’).
Kako torej poteka obdarovanje v očeh pravnika? Najprej se pogodba sklene, potem jo je potrebno še izpolniti. Če darovalec takoj po doseženem soglasju (torej sklenitev pogodbe; ‘Ali boš bonbon?’, ‘Jaaaaa’) izroči stvar (izpolni pogodbo; ‘Vzemi’, ‘Hvala!’) obdarovancu, seveda ni potrebna sklenitev pisne pogodbe.
Če pa darovalec obljubi, da bo nekoč v prihodnosti obdarovancu izročil darilo, pa mora biti pogodba v pisni obliki. V tem primeru lahko obdarovanec tudi pred sodiščem zahteva, da mu darovalec izroči darilo. S tem, ko je obljubil, da mu bo določeno stvar podaril, obdarjenec namreč jasno še ni postal lastnik stvari. Darilna pogodba je namreč zavezovalni pravni posel; obdarovanec se zaveže, da bo obdarovancu izročil določeno stvar (ali se odpovedal pravici), vendar pa obdarovanec takrat še ne postane lastnik stvari; za to je potreben še razpolagalni pravni posel, ki je izročitev stvari (premičnine – prstana, bonbona) ali pa izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila z overjenim podpisom (nepremičnine). Posledica je, da lahko druga stranka v primeru, da prva stranka svoje obljube ne izpolni, prvo toži pred sodiščem.
Zanimivo je vedeti, da je darovalec lahko celo odškodninsko odgovoren, če darilo obdarjencu povzroči škodo, pa bi darovalec moral ali mogel vedeti za nevarne lastnosti predmeta pa na to ni opozoril obdarjenca. Enako velja v primeru, če darovalec obdarjencu vedoma podari tujo stvar in mu to zamolči.
Čeprav sem prepričan, da boste pri prijetnem obdarovanju razmišljali o čem drugem, kot o njegovih pravnih vidikih, pa malo dodatnega vedenja ne škodi.
Blaž Božnar
