Spomini sežejo daleč nazaj, v otroštvo. Majhna svetlolasa deklica poskakuje okoli svoje mame, ki hiti sem ter tja po hiši in se mudi okoli štedilnika. Mala je neučakana. Sprašuje. Zanima jo kolikokrat bodo še prespali preden gredo na morje. Mama je prijazna. Z nasmehom odgovori na to vprašanje. A še dva dni?- razočarano ponovi deklica. Mama se zdaj od srca nasmeje in jo potolaži, da čimprej bo šla spat, prej bo prišlo jutro in en dan bo manj. Deklica brez besed dá mamici poljubčka za lahko noč in odide v posteljo. V postelji najprej dolgo leži in premišljuje kako bo na morju, kaj bo počela, koga bo spoznala, s kom se bo igrala in šele kasneje, od utrujenosti sladko zaspi. Prava potovalna mrzlica.
Potem je ponavadi prišel dan odhoda. To je bil dan, ko je deklica najlažje vstala od vseh dni v letu, čeprav je bila drugače bolj zaspane sorte. Na poti do morja bi pojedla nekaj sendvičev. Nikoli ni zaspala, vedno je skozi okno avta opazovala pokrajino po kateri so se peljali in ko so končno zagledali morje v daljavi, je ponavadi vzkliknila “Morjee!”.
Kasneje v življenju se stvari nekoliko spremenijo. Lahko bi rekli, da vseeno imamo pred vsakim potovanjem potovalno mrzlico, a na nekoliko drugačen način. Potrebno je vse urediti od zavarovanja, menjave denarja, letalske karte, rezervacije prenočišča, itd. Nemalokrat si marsikdo naredi pred potovanjem tako velik stres, da se na koncu vpraša “Kaj mi je bilo tega treba, mar bi ostal doma in bi se imel tudi lepo”. Nekateri pa se preprosto odločijo za organizirano potovanje preko agencije, vplačajo, se pojavijo ob dogovorjenem času, se usedejo na avtobus in se pustijo razvajati.
Sama sem, tako kot večina študentske populacije pristaš potovanj v lastni režiji, kjer veliko stvari prepustiš naključju, prepustiš se dogajanju in dopustiš, da se ti stvari preprosto zgodijo. Tovrstna potovanja so življenjska šola, ki ti je ne more dati nobena fakulteta. Spoznaš nove kulture, nove ljudi in njihove običaje. Potovanja bogatijo človeka, predvsem pa nam dajejo potrebno širino.
In zakaj ljudje sploh potujemo? Potem, ko sta Kolumbo in Vasco da Gama korak za korakom odkrivala svet, smo od 19. stoletja naprej to svojo zvedavost spremenili v ekonomsko dobičkonosno dejavnost, ki nas obseda še danes. Iščemo kraje, da bi uživali v njihovi lepoti, ki se kaže našim čutom. Iščemo lepote človeških oblik in gest, lepote naravnih objektov in pokrajin, umetniške in celo znanstvene lepote.
Potovanja so učenje in osebna rast. Vsako potovanje je tudi odkrivanje novih, nepoznanih običajev, nam nenavadnih ljudi, čisto novih pokrajin ipd. Vse to se nas dotakne, bodisi ker smo šli na pot z željo po spremembi in samorefleksiji, bodisi ker nam različni kraji in različni ljudje ponujajo popolnoma drugačne vpoglede v realnost, kar nam da misliti in spodbudi spreminjanje resničnosti, kakršno smo do takrat poznali. Tako lahko simboliko potovanj razumemo kot željo po notranji spremembi.
Nekateri celo pravijo, da imamo gon za premikanje. Torej mogoče le gre za nekaj več kot le “modno muho”, ki jo zelo radi nekateri, ki ne marajo potovanj propagirajo. Kakorkoli že, potovanja nas učijo in predvsem nam polnijo baterije. Ponavadi pridemo nazaj z novimi očali in stvari, ki smo jih pred potovanjem pustili za seboj, vidimo po potovanju nekoliko drugače. Ali nam ta očala nadenejo ljudje, dosežena sprostitev ob prelepih pokrajinah ali preprosto dejanska odsotnost in s tem distanca, niti ni pomembno. Pomembno je, da čutimo učinek.
Torej potovanja so postala v zadnjem času ena od glavnih inspiracij modernega človeka. Večina nas si želi videti različne kraje, med njimi so tudi taki, ki jih privlačijo eksotični kraji, ki so nam dandanes tudi lažje dostopni. Tako kot majhna deklica na začetku, doživljamo pravo potovalno mrzlico, ki nas predrami iz vsakdanje rutine. Mar ni to lepo? Da se lahko veseliš kot majhen otrok nečesa novega in prijetnega, da lahko še vedno pomisliš, koliko noči bom še prespal, preden odplujem novim dogodivščinam naproti. Vsi, tisti ki radi potujejo verjamejo, da jih to bogati, jim širi obzorja in razbija predsodke. Odprti so za celi svet in se ga tudi ne bojijo. In to je enostavno krasno za osebnostni razvoj. Nekateri na koncu le ugotovijo, da je doma vseeno najlepše, ampak do tega spoznanja ne bi tako lahko prišli, če ne bi probali nekaj drugega kot doma. Lažje ceniš tisto kar imaš, če to vidiš oz. doživiš iz druge perspektive. In to je pozitivno.
Na koncu bi želela svoje popotovanje med črkami zaključiti z mislijo Marka Twaina, ki pravi: “Potovanje je usodno za predsodke, netoleranco in omejenost in veliko ljudi potuje predvsem zaradi tega. Širokih, celostnih in velikodušnih pogledov na ljudi in stvari ne moremo pridobiti z doživljenjsko vegetacijo na majhnem kotičku zemlje.” Uživajte v svoji zvedavosti!
