In tako smo prišli do konca vroče dobe. Jesen je potrkala na vrata in nas spomnila, da se spet začne »ledena doba« ali z drugimi besedami »delovna sezona«. Sezona poležavanja v senci, uživanja ob najlubši pijači in dobri knjigi je končana. Ali pa tudi ne?
Končana je lahko samo v naših glavah. Začasno. Včasih se nam zdi, da smo prav sprogramirani. Sicer eni malo bolj, drugi malo manj. Ampak večina je narejena tako (pa tudi celotna družba je taka, v to nas na nekakšen način prisili), da si privošči malo počitka le takrat, ko z vsakega kotička telesa frči navzdol znoj in potem zares rabiš ohladitev na tak ali drugačen način. Takrat enostavno ustavimo žogo, izklopimo budilko na telefonu, pozabimo na uro in si privoščimo mir. In ko ta bolj ali manj kratek čas mine, se zelo hitro spet uglasimo nazaj in zabrenkamo po starih strunah. Ko pa prvošolčki s svojimi rumenimi rutami zakorakajo po pločnikih do šole, se nam zdi, da je res vsega luštnega konec. Za povrh zapade kakšen dan še dež, ki ohladi še zadnje upanje v nas, da bomo še malo použili kakšne sončne žarke, ki spominjajo na poletje.
Kaj res mora biti vsega lepega konec s koncem lepega vremena? Kaj si res lahko privoščimo najljubšo pijačo in »odklop« možganov samo v toplih dneh? Kaj res ne moremo vsega tega početi stalno?
Seveda so različne asociacije povezane na različna letna obdobja, ampak včasih moramo v svojih glavah razporediti čas tako, da bomo imeli vsega po malem čez celo leto. Seveda nas čakajo študijske obveznosti in zaradi tega moramo bolj organizirati čas, da bomo vse zastavljene ambicije tudi izpolnili. In seveda pri vsem tem, česar se lotimo, se trudimo biti čimbolj uspešni, čimbolj učinkoviti in najboljši. Kdaj bomo pa napolnili »baterije«, da bomo lahko vse te svoje ambicije izpeljali? Nekako se mi zdi preprosto potegniti vzporednice s telefonom, ki ga moramo stalno napolnjevati. Če bi ga napolnili le enkrat na dvanajst mesecev, bi nam deloval le nekaj tednov ali celo dni, potem bi se baterija spraznila in bi telefon ugasnil. Zato ga moramo sproti napolniti vsakič, ko zapiska.
In, ali zaslišimo svojo »baterijo«, ko zapiska? Ali smo toliko pozorni do sebe, da slišimo, kdaj sami sebe opozarjamo, da je potrebno ponovno polnjenje? In, ali takrat ustrezno odreagiramo – odidemo do vira energije in se tam zadržimo toliko časa, kolikor rabimo, da je baterija polna in pripravljena na nove podvige? Če nismo in jo ponavadi preslišimo ali bognedaj celo ignoriramo, je čas za korenite spremembe.
Zakaj bi bil predmet telefon bolj pomemben od nas samih. Ko nam telefon zapiska, imamo že ustaljeno reakcijo – iščemo kabel in ga damo polniti. Ko pa nam že iz ušes piska, poskušamo zvok utišati ali ga vsaj z nečim preglasiti ter mu ne pustiti, da je uslišan. Kaj je v resnici bolj pomembno od nas samih? Zatorej je je zelo pomembno, da ne jemljemo poletno obdobje kot obdobje »kurjenja baterij«, ki smo jih napolnili čez poletje, ampak obdobje nadaljevanja polnjenja in praznjenja baterij ter uživanja ob novih izzivih, ki nas čakajo. Namreč uživamo lahko v nečem le takrat, ko imamo za to energijo. Zato je nujno, da imamo tudi v tem času eno ustaljeno reakcijo, ko si vzamemo čas zase, za najljubšo knjigo ali film, za vse tiste dejavnosti oziroma nedejavnosti, ki si jih dovolimo privoščiti le takrat, ko smo daleč stran od vsega, na neki samotni plaži ali otoku. Privoščimo si jih vsak dan. Morda ne bodo v takem obsegu, kot so bile poleti, a boste videli, da bodo enako blagodejne in sproščujoče.
Torej začnimo to leto drugače. Ne objokujmo že s prvim dežjem obdobje uživanja in sproščanj kot nekaj, kar se nam lahko zgodi le enkrat letno. Potrudimo se in upeljimo v svoj vsakdan tudi čas za polnjenje svojih baterij. Namesto da jih samo izčrpavamo, jih vsakič, ko so lačne, tudi nahranimo, vsakič, ko zapiskajo, jim posvetimo pozornost in boste videli kako dolgo in zvesto vam bodo služile. Uspešen in predvsem prijeten začetek študijskega leta, ki naj bo polno »sončnih žarkov«.
