Nazadnje mi je prijatelj pripovedoval, kako ima zoprno sodelavko, saj ga konstantno “spravlja v red” in ga sploh ne posluša. Ne ve sicer, zakaj ima tako potrebo, da pomaga drugim, ampak ona resnično želi zanj narediti vse. Vedno mu je pripravljena pomagati, vedno mu “stoji ob strani” in kadarkoli on izpostavi kakšen problem, mu ona nemudoma strese iz rokava tri rešitve oz. bolje rečeno vsiljuje te rešitve. Poleg tega pa iz vsake “muhe naredi slona”, saj vsakič naredi cel projekt iz njunega pogovora. Nemalokrat on želi samo to, da ga nekdo posluša, a na njegovo žalost tega ne dobi in mu je na koncu žal, da je sploh pojamral.
Moram priznati, da mi situacija ni bila tuja. Neštetokrat sem se znašla ali v eni ali v drugi vlogi. Včasih so mi ljudje o nečem govorili, jaz sem pa v glavi že sestavljala možne rešitve in jim jih hitro poskušala predstaviti, saj sem bila prepričana, da si ljudje želijo mojo pomoč in da sem to dolžna nuditi. Ko mi oseba ni pokazala zadovoljstva ob tem, sem se velikokrat jezila, češ saj se sploh noče potruditi, da bi mu bilo bolje, a bila sem v veliki zablodi. Istočasno sem se tudi nemalokrat znašla v obratni vlogi, ko sem resnično morala določene stvari “spraviti iz sebe” in ob tem samo imeti dobrega poslušalca, pa mi je potem ta nudil ne vem kakšne nasvete in rešitve in sem se počutila tako nerazumljeno in po drugi strani zavrnjeno. Ko sem mu to poskušala povedati, je reagiral užaljeno v smislu, saj sem samo hotel pomagati, ti mi pa tako vračaš, z nehvaležnostjo. Kako torej vedeti, kdaj je prava mera? Kako vedeti, kdaj želimo pomagati, pa čeprav nas niti približno ni nekdo zato prosil, kdaj pa nas resnično prosi za pomoč?
Ljudje smo včasih zelo zapletena bitja. Življenje pa je tudi včasih precej zapleteno. Pa še ko bi lahko stvari malo poenostavili, jih zelo radi zakompliciramo. Nekako se mi zdi, da se delimo na dve vrsti. Prvi so tisti, ki jemljejo stvari enostavno, seveda temu bi mnogi zelo hitro rekli “po kmečk”. Na drugi strani so pa tisti, ki tudi iz najmanjšega problemčka naredijo veliki problem, tako imenovani “filozofski misleci”, ki vidijo svet nekoliko globlje. Ali res v vsem obstaja nek globlji pomen, ki ga je le treba izbezati in ga dojeti? Dokler ga ne dojamete, je pa vse brez smisla.
Sama pomoč drugim je lepo in hvalevredno dejanje, nujno je pa tudi vedeti, da je smiselno pomagati le tistim, ki so vas za pomoč prosili in so jo pripravljeni sprejeti. Na ta način se izognemo vsiljevanju neke svoje volje in marsikateri slabi volji ali celo konfliktu. Ko želimo na vsak način in pod vsako ceno pomagati, lahko s tem trošimo energijo in slabimo odnos. Ta oseba lahko začne svoje probleme držati zase in se izogibati govorjenju o njih, saj ima občutek, da jo tako ali tako ne razumete. Istočasno pa, ko takšnim ljudem “pomagate”, doživljate, da vam za pomoč niso hvaležni. “Saj mu hočem le dobro!”, reče marsikdo.
Namesto da smo vedno storilnostni, usmerjeni v učinkovito pomoč, se raje naučimo biti dobri poslušalci. Namreč, ko nekomu dajemo nasvete v stilu, da mu ponujamo rešitve, mu s tem sporočamo, da jih sam ni sposoben najti. S tem lahko nekdo doživlja situacijo, kot da smo v vlogi starša, ki mu naroča, kaj naj stori.
V takih situacijah gre velikokrat za to, da ne sprejemamo neprijetnih čustev kot normalnih, zaželenih. Neprijetna čustva nas opozarjajo na neko neravnovesje, ki je nastalo. Opozarjajo nas, da se nastali spremembi moramo prilagoditi. Torej so popolnoma koristna. Nemalokrat ljudje ne sprejemamo teh čustev in smo prepričani, da če ne pokamo od sreče, je z nami nekaj hudo narobe. Tako tisti, ki imajo problem in se ob tem ne počutijo prijetno, na nek način pričakujejo, da jim bo nekdo pomagal, ampak mogoče samo s poslušanjem in se bodo počutili bolj prijetno. Na drugi strani pa so tisti, ki tudi pričakujejo, da ne smete biti slabe volje in vam je treba nemudoma pomagati. Tako se zapletemo v krog svojih prepričanj in čustev in pozabimo drug drugega poslušati. Vsak iz svojega dobrega namena in želje po boljšem počutju posega v zasebnost drugega. Lahko pa, da oseba ne misli, da je z njo nujno nekaj narobe, ampak ima samo potrebo o tem govoriti. Kar potrebuje, je nekdo, ki jo bo poslušal. Ker pa smo tako obremenjeni s svojo potrebo pomagati drugim, ker se ne smejo počutiti slabo, jih ne slišimo, kaj želijo.
