Tik pred četrtimi predsedniškimi volitvami samostojne Slovenije in sredi živahne volilne kampanje, ki polni strani medijev in nas spremlja tako rekoč na vsakem koraku, je vprašanje položaja predsednika republike še posebej aktualno. Čas je za razmislek o pravni in dejanski moči te funkcije. Za začetek poglejmo, kaj o njej pravi naša ustava…
Primerjava ustavnega položaja našega predsednika s predsedniki v primerljivih evropskih parlamentarnih sistemih pokaže, da ima naš predsednik šibkejši položaj oziroma ožje pristojnosti. Menda obstajajo strokovni predlogi, ki zagovarjajo prenos nekaterih pristojnosti z državnega zbora na predsednika države, zlasti so tu zajeta določena kadrovska imenovanja, vendar bi to bila zgolj formalna pooblastila, tudi če bi se bil državni zbor pripravljen odpovedati delu svojih pristojnosti.
Zaenkrat je ustavni položaj slovenskega predsednika opredeljen v četrtem poglavju Ustave Republike Slovenije (URS), ki obravnava državno ureditev. Njegova funkcija je v prvi vrsti ta, da predstavlja Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil. Izvoljen je na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah, največ dvakrat zaporedoma, in sicer z večino veljavnih glasov. Mandatna doba predsednika republike je pet let, toda če se izteče med vojno ali med trajanjem izrednega stanja, mu mandat preneha šest mesecev po prenehanju vojnega ali izrednega stanja. Vsekakor mora biti novi predsednik izvoljen najkasneje petnajst dni pred potekom mandatne dobe prejšnjega predsednika, pri čemer predsedniške volitve razpiše predsednik državnega zbora. Edini pogoj, ki ga ustava omenja za zasedbo predsedniške funkcije, pa je slovensko državljanstvo. Spodnja starostna meja ni določena, prav tako ne denimo izobrazba. Jasno pa je zapisano, da je funkcija predsednika republike nezdružljiva z opravljanjem druge javne funkcije ali poklica.
Reprezentativna funkcija predsednika pomeni njegov relativno šibek ustavni položaj. Med njegove pristojnosti (opredeljene v 107. členu URS) sodijo: razpis volitev v državni zbor; razglašanje zakonov; imenovanje državnih funkcionarjev, kadar je to določeno z zakonom; postavljanje in odpoklic veleposlanikov in poslanikov republike in sprejemanje poverilnih pisem tujih diplomatskih predstavnikov; izdaja listin o ratifikaciji; odločanje o pomilostitvah; podeljevanje odlikovanj in častnih naslovov; in opravljanje drugih zadev, določenih z ustavo (na primer, predlaga državnemu zboru kandidate za sodnike ustavnega sodišča in za pet članov sodnega sveta). Poleg tega mora predsednik o posameznem vprašanju na zahtevo državnega zbora izreči svoje mnenje. Opozoriti pa je treba zlasti tudi na pristojnosti predsednika republike v primeru vojne ali izrednega stanja. Kadar se v takih razmerah državni zbor ne more sestati, lahko namreč na predlog vlade predsednik izdaja uredbe z zakonsko močjo. Te lahko izjemoma omejijo posamezne pravice in temeljne svoboščine, vendar jih mora predsednik republike predložiti v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane.
Ustava se kajpak dotakne tudi odgovornosti predsednika republike. Če ta “pri opravljanju svoje funkcije krši ustavo ali huje krši zakon, ga državni zbor lahko obtoži pred ustavnim sodiščem. Le-to ugotovi utemeljenost obtožbe ali obtoženega oprosti, z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov pa lahko odloči o odvzemu funkcije. Potem, ko ustavno sodišče dobi sklep državnega zbora o obtožbi, lahko odloči, da predsednik republike do odločitve o obtožbi začasno ne more opravljati svoje funkcije” (109. člen URS). Toda ta določba se ne nanaša na primere nepravočasnega predlaganja kandidatov, o katerih je v zadnjih mesecih pogosto tekla beseda v medijih. V tovrstnih primerih se tudi ne da uporabljati 106. člena ustave o nadomeščanju predsednika republike. Slednji določa, da “v primeru trajnega zadržka, smrti, odstopa ali drugega prenehanja predsednikove funkcije do izvolitve novega predsednika funkcijo predsednika republike začasno opravlja predsednik državnega zbora. V tem primeru je treba razpisati volitve za novega predsednika republike najkasneje v 15 dneh po prenehanju funkcije prejšnjega”. Predsednik državnega zbora pa začasno opravlja funkcijo predsednika republike tudi med zadržanostjo le-tega.
‘Prisegam, da bom spoštoval(a) ustavni red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval(a) za blaginjo Slovenije,’ se glasi prisega predsednika republike. Kot izhaja iz pregleda ustavnih določb, velike formalnopravne moči predsednik nima, zato pa ima lahko precejšen dejanski, osebni vpliv. Vtis, ki ga ustvarijo neposredne volitve predsednika, da gre za najpomembnejšo politično funkcijo v državi, je nedvomno zgrešen, toda od osebnostnih lastnosti nosilca predsedniške funkcije je vendarle veliko odvisno. De facto lahko igra predsednik republike pomembno politično vlogo.
Martina Srblin
