Pred letom dni se je v medijih veliko govorilo o volitvah. Bolj smo se jim poskušali izogniti, lažje so nas ˝našli˝ …
Vklopili smo televizijo, da bi si ogledal svojo najljubšo nanizanko, pa je ta odpadla zaradi predvolilnih soočenj. Časopisi so bili polni napovedi o tem, katera stranka bo zmagala in katera pogorela, z veleplakatov so nas nagovarjali retuširani obrazi številnih politikov, v domače nabiralnike smo dobili kup promocijskih letakov strank, nekateri so celo natisnili svoj časopis, ki naj bi bil kot vsak povprečen časopis, vendar je bil njegov namen zgolj in samo promoviranje določene stranke. Vse lepo in prav, vendar, kaj ima politika s podarjanjem lončkov, vžigalic, kulijev itd.? Res je, da smo po naravi vsi malo podkupljivi, zato je precej verjetno, da bomo (če politično še nismo opredeljeni) raje volili politično stranko, ki nam je podarila kuli, trakec za ključe ali palačinke.
Pa se vrnimo k temi tega članka. Kaj sploh je politični PR? Je vse zgoraj opisano (volilna kampanja) in mnogo več. Po definiciji je osnovna naloga političnega PR-ja, da uspe pri političnem kandidatu/stranki ustvariti razločevalne značilnosti, ki ga/jo ločujejo od ostalih kandidatov/strank. Ustvarjanje različnosti lahko prispeva k večjemu številu glasov na volitvah. Politični PR je zasnovan tako, da večino svojih procesov koncentrira v obdobje pred volitvami, ko nastopi čas volilnih kampanj in na ta način služi uresničevanju zastavljenih ciljev političnih strank ali kandidatov (Vreg, 2000). Evropski komunikologi pravijo, da sta formuliranje in komuniciranje politike dve strani ene medalje, ki jih sodobni politik ne sme ločevati. Vodenje politike je tudi načrtovanje in uresničevanje političnega komuniciranja. Kot je že leta 1980 zapisal Peter Radunski, svetovalec na področju vodenja političnih kampanj, mora politik poleg vsebine misliti tudi na javno predstavitev svoje politike. V sodobni demokraciji si namreč ne moremo zamisliti politične strategije brez komunikacijske strategije. Kdor načrtuje politiko mora upoštevati tudi njeno komunikacijo.
Poznamo več vrst kominiciranja z volivci. Prvi način so sredstva javnega obveščanja – časopisi, revije, TV, radio itd., ki so stalno prisotna, vendar jih je težko osvojiti. Drugi način je bolj oseben in se dogaja občasno, ob posebnih priložnostih. To so neposredni stiki z volivci prek pisem, telefona, uporaba letakov, plakatov, oglasnih tabel, semaforjev, napisov na nebu itd. V zadnjih letih do izraza prihaja nova oblika neposrednega stika z volivci, odgovarjanje na elektronsko pošto volivcev in komuniciranje prek interneta. Poleg tega se v sodobnem političnem marketingu uporabljajo še mitingi, agitiranje od vrat do vrat, nalepke, značke, priponke, znamke itd. (Grobovšek, 2004). Vse več političnih kandidatov se zaveda uporabnosti interneta in njegovih orodij, zato vedno pogosteje uporabljajo tudi socialne mreže in skupnosti. Tudi predsednik Danilo Türk je v zadnji predsedniški tekmi ustvaril profil na eni izmed socialnih mrež. Inovativni načini komuniciranja postajajo vedno bolj pomembni, žal pa tudi vedno bolj nadležni. Pa vendar je politični marketing prisiljen poiskati nove načine komuniciranja, da sploh pridobi pozornost volivcev. Pred leti je zadostovalo zgolj komuniciranje prek množičnih medijev. Dandanes to ni dovolj, saj se volivci izgubljamo v poplavi informacij, oglasnih in promocijskih sporočil.
Politični PR je torej obsežen pojem, ki zajema tako klasične (prek množičnih medijev) kot neklasične oblike promocije. Najbolj učinkovita je kombinacija obeh. Še vedno pa ostaja vprašanje, koliko vpliva imajo politične kampanje na našo odločitev, katero številko bomo obkrožili na voliščih.
Nina Babnik,
Študentska sekcija Slovenskega društva za odnose z javnostmi (ŠS PRSS)
www.mojPiaR.net
