Študentska organizacija Slovenije in Dijaška organizacija Slovenije poudarjata, da vsesplošno varčevanje brez razvojnih ukrepov in nujnih investicij za gospodarski zagon, ne bo prineslo izhoda iz krize. Zlasti je ob tem na političnem udaru področje izobraževanja, znanosti in kulture. ŠOS in DOS tako podpirata napovedano stavko v javnem sektorju 23. januarja, in zahteve po ohranitev delovnih mest, predvsem pa utrditev socialne države in ohranitev kakovosti javnih storitev. Zlasti kakovost javnih storitev, med katere sodi tudi kakovostno in vsem dostopno javno šolstvo, poudarjajo tudi v ŠOS-u in DOS-u.
V zadnjem mesecu smo bili priča pošiljanju različnih pisem v tujino z namenom predstavljanja politične in širše situacije v Sloveniji. Mednarodna javnost je tako lahko prebirala o zarotah zoper tega in onega in o vzrokih, zakaj Slovenija ni med državami, v kateri je upanje po ugodnem izhodu iz krize visoko. Mladi v teh pismih nismo bili omenjeni. Niti nismo pisem pošiljali. To pa ne pomeni, da širša mednarodna javnost ne ve, kaj si o domovini mislijo mladi Slovenci. Namesto pošiljanja pisem se mnenje mladih po svetu prenaša kar ustno, z izseljevanjem posameznikov v tujino. V tujino odhajajo perspektivni mladi, ki bi lahko pripomogli k izboljšanju situacije v državi in k zagotovitvi svetlejše prihodnosti. To jim tudi ne gre zameriti. Ko se vladna politika z namenom izboljšanja položaja mladih usmerja v ukinjanje vpisnih mest na družboslovnih in humanističnih študijskih programih, da preprečijo vse večjo brezposelnost mladih, lahko v medijih beremo oziroma gledamo pričevanja mladih doktorandov medicine, ki razlagajo, kako je nemogoče dobiti službo. Čeprav se to nam zdi popolnoma paradoksalno, da se posamezniki z izobrazbo na deficitarnih področjih borijo za golo preživetje, je to vsakdan mladih. ŠOS tako pričakuje, da bi prav vsi deležniki, tako vlada, sindikati, učitelji, policisti in zdravstveni delavci, v imenu pravne in socialne države čim prej poiskali modre in dolgoročne rešitve v dobro vseh državljank in državljanov, zlasti pa od vladajočih elit pričakujemo širšo strategijo o urejanju položaja mladih.
Tudi DOS z nezadovoljstvom gleda predloge vladajočih o ukinitvi srednjih šol ali posameznih programov in opozarja na razslojevanje dijakov ter centralizacijo. S tem bodočim dijakom omejuje možnost proste izbire nadaljnjega šolanja in razvijanja svojih potencialov. V DOS-u se zato bojimo, da bomo najkrajšo pri vseh teh ukrepih ponovno potegnili prav dijaki.
