Slabo domišljen Zakon o malem delu je bil po vloženem vetu Državnega sveta ponovno potrjen v Državnem zboru, kar pomeni, da zdaj velja (svojo uporabo pa odlaga na 1. 1. 2012), razen če …
… se volivci na naknadnem zakonodajnem referendumu izrečejo proti zakonu! Na tem mestu ne bo odveč, če vzamemo ‘šnelkurs’ s področja ustavnega prava. Zakonodajni referendum se razpiše na pobudo znotraj Državnega zbora (predlog lahko da vsak poslanec, o predlogu se potem odloča z relativno večino) ali pa na zahtevo najmanj tretjine poslancev ali državnega sveta ali pa 40.000 volivcev; pobudo za zbiranje podpisov lahko da vsak državljan ali združenje državljanov, svojo pobudo pa mora podpreti s podpisi najmanj 1000 volivcev.
Referendum
Ker Državni svet ni izglasoval predloga za vložitev zahteve za referendum (zahtevali pa ga niso niti tisti poslanci, ki so se sicer izrekli proti njemu), pride za razpis referenduma v poštev le še slednji način. Po njem mora pobudnik zbrati 40.000 podpisov (in sicer overjenih; overi jih lahko upravna enota ali pa notar) v 35 dneh od dne, ko predsednik Državnega zbora razpiše ta rok za zbiranje podpisov. Če mu to uspe, se referendum izvede. Za izglasovanje predloga na referendumu zadostuje relativna večina – torej večina volivcev, ki so veljavno glasovali – ni torej važno, koliko ljudi se udeleži referenduma, važno je, da večina od tistih, ki se ga udeležijo, glasuje za predlagano odločitev.
Torej možnosti za ‘padec’ zakona še vedno obstajajo, vendar le, če se študentje poenotimo in ugotovimo, da ima ureditev študentskega dela sicer precej napak, Zakon o malem delu pa je na drugi strani prava katastrofa, in se na referendumu opredelimo proti njemu – hkrati pa, kar je najbolj pomembno, sodelujemo pri zbiranju podpisov za referendum!
Zakaj bi sploh naredili to?
Kot smo že ugotovili, trenutna ureditev ni optimalna, Zakon o malem delu pa na drugi strani prinaša ureditev, ki je naravnost katastrofalna. Pozdravili smo sicer nekatere pozitivne rešitve, kot so vštevanje opravljenih ur ‘malega dela’ v pokojninsko dobo in formalno priznavanje delovnih izkušenj, vendar se hkrati ostro opredelili proti previsoki obdavčitvi (kar 30%!), ki bo nedvomno spodbudila delo na črno, odvzemu (prevelikega dela) sredstev študentskemu organiziranju, enačenju povsem različnih skupin (študentje, brezposelni, upokojenci in tujci), pa tudi proti ostrim omejitvam glede zaposlovanja ‘malih delavcev’ za delodajalce.
Največji problem je, da ob nedvomno izpadlem (zakonito pridobljenem) dohodku ne bo na voljo dovolj štipendij, ki bi ta izpad omilile. Že po vladnih obljubah prihajajo z zamikom, pa še to je vprašanje: a) ali sploh bodo in b) kako visoke bodo. Življenjski stroški so namreč visoki in študentsko delo marsikomu omogoča, da si omili finančno stisko.
Kritičen je potrebno biti tudi do dejstva, da se Vlada ne želi soočiti s problemom fiktivnih vpisov, za katerega se vsi zadevamo, da obstaja in bi ga lahko reševala s pomočjo enotne evidence vpisa študentov; tako bi že v okviru obstoječih predpisov o študentskih delu močno zmanjšala porabo sredstev, ki jih namenja za financiranje študija fiktivnih ‘študentov’.
Poleg tega študenti nismo dolžni prenašati bremena države, ki ni sposobna zagotoviti spoštovanja predpisov, ki jih sama sprejme – ne zagotavlja namreč ustreznega inšpekcijskega nadzora nad zlorabo napotnic!
Kaj lahko torej pri vsem tem naredi vsak posameznik?
Nesmiselno je govoriti o slabi situaciji, hkrati pa ne pokazati rešitve in tako pustiti posamezniku občutek nemoči. V tem trenutku je največ in hkrati ogromno to, da čim več študentov prispeva svoj podpis (navodila o tem bo v kratkem posredovala ŠOS), k temu spodbudi tudi domače, na referendumu pa glasuje proti veljavnosti Zakona o malem delu.
Ni važno, če vas nova ureditev ne bo prizadela – v tem primeru pokažite solidarnost do mnogo študentov, ki jih bo!
Blaž Božnar
