Verjetno za vas ni več nobena novost, da je tudi Univerza v Ljubljani s 1. avgustom prešla na nov način plačevanja subvencionirane študentske prehrane (že prej sta to storili Univerza na Primorskem in Univerza v Mariboru).
Uvedena sta bili dva načina koriščenja subvencije za študentsko prehrano – prvi možni je nakup kartice za 15€ in identificiranje prek podatkov na njenem magnetnem zapisu, drugi, bolj ‘odmeven’ pa je plačilo prek mobilnega telefona, ki se ga po klicu na številko 1808 približa posebni napravi, ki nam jo gostinec predloži ob plačilu in prek katere nam je omogočeno plačilo subvencije – kar ostane do ekonomske cene obroka, pa moramo odšteti gostincu na kraju samem in ne več vnaprej ob nakupu bonov kot je bilo to potrebno do sedaj. Nekaj birokracije zahteva postopek le na začetku, ko se je potrebno registrirati v nov sistem, vendar nam to hkrati omogoča spremljanje stanja svojega koriščenja bonov prek spleta (portal na naslovu www.studentska-prehrana.si) .
V osnovi se mi zdi oziroma se mi je zdela pridobitev zelo dobrodošla. Prednosti sem videl predvsem v tem, da študentu ni potrebno več vnaprej opraviti izbire, v katerem gostinskem obratu želi oziroma bo obedoval, ampak se lahko kar na licu mesta spontano odloči, da bi pa, če malo karikiram, danes za spremembo namesto običajnega kosila v menzi denimo použil kebab pri kakšnem izmed ponudnikov tovrstne študentske prehrane, mimo katerega se je ravnokar sprehodil.
Študenti smo z novim sistemom pridobili tudi možnost, da subvencijo študentske prehrane koristimo širom celotne Slovenije (kjer so pač ponudniki) in nismo več omejeni na ‘domet’ svoje univerze.
Poleg tega, da je z novim sistemom seveda odpravljeno nesmiselno čakanje v vrstah za nakup bonov, je zelo pomembna tudi preprečitev zlorabe sistema subvencioniranja študentske prehrane s strani gostincev. Prej so se namreč bolj podjetni izmed njih ‘znašli’ tako, da so poslali svoje ‘uslužbence’ nagovarjat študente, da naj jim prodajo svoje študentske bone (ti so včasih stali kar v prodajalnah in ‘živcirali’ mimoidoče s študentskimi boni v rokah) – seveda se je ta bon kasneje znašel v rokah gostinca, ki mu tako ni bilo treba pripraviti obroka, vseeno pa je transakcijo z bonom prikazal kot opravljeno (torej, kot da je študent jedel pri njem), jih predložil v plačilo in tako ‘pokasiral’ celotni znesek subvencije, ki trenutno znaša 2,62 €, brez da bi ga upravičil. To se sliši malce zanemarljiva vsota, vendar se, če je bilo tovrstno postopanje pogosto, kot skupni seštevek lahko pojavila kar lepa vsota.
Potem, ko sem se malce bolj seznanjal z novim sistemom, pa sem naletel na zanimiv prispevek avtorja Aljaža Marna na internetnem portalu DNE Tehno z naslovom ‘E-študentski boni: Ultra novost ali ultra nateg?’, ki me je vzpodbudil k nadaljnemu razmišljanju na to temo. Če izpustimo to, da je že na videz zelo nehigienično, da tehnično podstat plačevanju prek mobilnega telefona zagotavlja podjetje Margento, ki je v lasti Ultre, katere zelo nezanemarljiv del je v lasti ministra aktualne vlade, lahko opazimo kar nekaj težav, ki prihajajo s terena. Sam postopek plačevanja je namreč precej zamuden, sploh v urah kosila, ko bone koristi veliko študentov, pa lahko zaradi preobremenjenosti povsem odpove – to se je zgodilo v začetku septembra, ko so morali nekateri študentje zaradi ‘izpada’ sistema plačati celotno (ekonomsko) ceno obroka, torej brez subvencije. Delovala ni niti možnost plačila prek mobilnega telefona, niti prek uporabe kartice. Samo enkratni izpad seveda ni pretirana katastrofa (čeprav so ga določeni zainteresiranci želeli izkoristiti v politične namene), vendar je treba upoštevati, da se začetek novega študijskega leta šele bliža in da bo z nastopom le-tega obremenjenost sistema še neprimerno višja.
Kritiki pravijo, da ni bilo treba uveljavljanje povsem novega elektronskega sistema koriščenja študentske subvencije, ampak bi se lahko ta pridružil kakšnemu izmed že obstoječih – povsem neizkoriščen je namreč magnetni zapis na klasični študentski izkaznici, identifikacijskemu sredstvu vsakega študenta, nekateri pa predlagajo, da bi se sistem pridružil denimo Urbani, enotni mestni kartici mesta Ljubljane. Cena kartice, ki je alternativa plačevanju prek mobilnega telefona se jim na drugi strani zdi odločno predraga.
Po nekaterih virih je zdaj uveljavljeni sistem prehodna rešitev in se jo bo lahko v prihodnosti še izpopolnjevalo in dograjevalo. Upamo lahko, da je študentu prijazen in hkrati ekonomičen, praktičen in učinkovit sistem.
Blaž Božnar
