Zaradi vpliva medijev poznamo veliko ljudi slovenskega javnega življenja, za katere bi bilo resnici na ljubo prav vseeno, če jih ne bi. Za Petra Florjančiča na žalost velja ravno obratno.
Kljub temu da dosežki in življenjska pot Petra Florjančiča kar kličeta k temu, da bi mladi sledili vsaj kakšnemu izmed njegovih zgledov, je v širši javnosti še (pre)malo znan.
Peter Florjančič je slovenski izumitelj. Prijavljenih ima okrog štiristo patentov. Med njegove najbolj znane izume sodijo okvirčki za diapozitive, stroji za brizganje plastike, plastična zadrga, pršilni mehanizem na steklenički za parfum, ročne statve, vžigalnik s prižiganjem ob strani, zapiralni sistem pri stroju za brizganje plastike, papirna servieta Paloma, …
Ob aktualnem navdušenju nad uspehi naših smučarskih skakalcev je treba dodati, da je bil tudi Florjančič v svojih mladih letih zelo uspešen tekmovalec v smučarskih skokih!
Peter Florjančič je izdal tudi dve knjigi. V svoji prvi, ki nosi naslov Skok v smetano, pripoveduje o svojem življenju. Ideja za milijon, njegova druga knjiga, vsebuje predvsem opis Florjančičevega izumiteljskega dela in tudi kar nekaj njegovih koristnih nasvetov. Obe knjigi sta zelo zanimivo branje.
Razlog za to je nedvomno njegova izjemno zanimiva življenjska zgodba. Rodil se je 5. marca 1919 na Bledu, kjer po mnogih letih, preživetih v tujini, živi še danes. Kar se je zgodilo vmes, je zgodba o pogumu, trdem delu in predanosti. Je tudi zgodba o uspehih, mondenem življenju in zabavah v tujini, zgodba o pogumu in veri v svoj uspeh. A Florjančič pravi, da je najpomembnejša v življenju sreča; kot piše v svoji knjigi Ideja za milijon “ta obišče vsakogar, a ne zna je vsak ujeti v pravem trenutku. In ko te sreča spremlja, je pomembno, da je ne smatraš kot nekaj samoumevnega. Treba jo je negovati, božati, ljubiti, … Meni je to uspelo in to želim tudi vam.”
Največji del svojega izumiteljskega ustvarjanja je opravil v tujini. Med svojim bivanjem v tujini je, deloma po spletu okoliščin, predvsem pa zaradi svoje sposobnosti in prodornosti, spoznal člane različnih kraljevih družin, bil je osebni prijatelj egiptovskega kralja Faruka, s turškim prijateljem Ilhamy Hussein pašo je imel skupno podjetje Florilham, osebno je spoznal tudi druga znana imena, kot so Audrey Hepburn, Frank Sinatra, Salvadore Dali, … Prav tako je zaigral tudi v filmu. V filmu Monte Carlo story iz leta 1957 je igral skupaj z Marlene Dietrich in Vittorio de Sica.
Kar ga dela še posebno zanimivega, je tudi to, da je v življenju resnično znal živeti. Kupoval je hiše, avtomobile in dobro živel … S patenti svojih izumov je zaslužil mnogo denarja, vendar je glavnino zapravil, podaril ali drugače vrnil nazaj v svet. V knjigi Ideja za milijon bralcem svetuje podobno, saj je “treba podariti pravočasno. Tudi sebe. Temu prečudovitemu Svetu.”
Ker smo revija Študent, ki se ukvarja tudi s študijsko in izobraževalno tematiko, nas zanima, kako je potekalo vaše šolanje, izobraževanje, ki vam je služilo kot podlaga za vaše uspešno izumiteljsko delo.
Po končani osnovni šoli na Bledu sem kot dvanajstletnik romal k stari mami v Ljubljano, da končam mestno gimnazijo. Moja slovenščina v tistih dneh (in tudi sedaj) ni ravno blestela in je tu in tam spominjala na francoščino, kadar je le prišel v bližino znameniti soglasnik r. Stara mama je vdano in glasno molila, da bi mi uspelo zaključiti gimnazijo. Raje sem se priključil delu v klubu jugoslovanskih smučarskih skakalcev. V Zaki poleg Blejskega jezera je z izdatno pomočjo hotelirke Angelce Petranove že zrasla nova skakalnica.
Ko je stara mama izvedela, da nisem uspešen le kot skakalec, pač pa tudi za moje klavrne ocene v šoli, sprva ni mogla verjeti: »Le kaj počneš vendar vse te dni v šoli?« »Dolgočasim se,« sem bil iskren. Nalog tako še vedno nisem delal, slovenščina in francoščina sta bila jezika, s katerima sem drsal po samem dnu uspešnosti. Zato smo z domačimi družno ugotovili, da gimnazija ni zame in da bo moja inovacija, s katero sem česal volno z angora zajcev, še najbolje vzcvetela na visoki tekstilni šoli v Kranju. Tako je tudi bilo.
Da sem naredil malo maturo, je moral oče obljubiti ravnatelju, da ne bom nadaljeval študija na gimnaziji. Tako sem dobil podarjeno malo maturo, da sem lahko preskočil na tekstilno šolo v Kranju.
Izumiteljstva se ne da priučiti v nobeni šoli, večinoma niti šolstvo pretirano ne vzpodbuja k temu, saj je lažje oblikovati po kalupih kot obvladovati nemiren ustvarjalen duh. Kako in kdaj ste se vi odločili, da boste postali izumitelj?
Ker sem bil vpoklican v nemško vojsko, sem leta 1943 pobegnil preko Avstrije v Švico. Tam sem izumil posebne lesene zložljive statve za vojne invalide in patent prodal skupaj s prijateljem Boralom, ki je specialist za prodajo patentov. Bilo je takole.
Ob deveti uri zjutraj sva bila z Boralom že na trnih. »Boš videl, Švicarji so točni kot ura,« me je miril. Še isti trenutek se je oglasil zvonec. Svoj patent, ki je bil overovljen pri notarju, sem skozi lino v vratih predal kurirju, on pa je potisnil skozi odprtino tri krepke kuverte. Odprem jih in zagledam sanje večine revežev. Denar.
Bilo ga je za tristo tisoč frankov, s čimer bi lahko kupil v Švici kar pet hiš.
»Zdaj pa sedi, glej in se uči, to je poseben trenutek,« je teatralno napovedal Boral. »Eden za tebe, dva za mene, eden za tebe, …« je štel in naredil vsakokrat pomenljiv premor, poln užitka. Ter hkrati srkal šampanjec in nazdravljal. Tako sem dobil tretjino vsega denarja, kar je bilo nepredstavljivih sto tisočakov. Sam bi namreč zahteval le tisoč frankov. Zato je bila Boralova delitev pravzaprav poštena in pravična ter zame izrazito ugodna. Tistega dne sem dojel: »Če izumljanje res toliko nese, bom počel v življenju poslej le še to. Izumljal!«
Nekateri izmed vaših izumov so dosegli izjemen komercialen uspeh in so postali zelo široko uporabljeni. Danes so se razmere za izumitelje nedvomno precej spremenile. Kako biti izumitelj danes?
Izumljanje je danes še težji poklic, zelo podoben igri na srečo v kazinoju, imeti moraš denar, da lahko delaš, a paziti moraš, da glava ostane trezna in ne zapravljaš čez svoje zmožnosti. Ni dovolj, da imaš samo dobro idejo, računalniški 3D model, imeti moraš denar, da narediš funkcionalen model, tako je mnogo več možnosti, da bodo potencialni kupci razumeli tvoj izum. Danes namreč več velja prodajna ideja, saj če svoje ideje ne moreš prodati, potem ni vredna nič. Tudi če dobiš nagrado in priznanje, ni vredna nič, če ljudje tega ne kupijo. Torej je potrebno imeti odprte oči in gledati za idejami, ki predstavljajo enostavne izdelke za širši trg, drugače inovator kot posameznik skoraj ne more preživeti. Če imaš srečo, da dobiš financerja, ki je pripravljen plačati tudi napake pri izumljanju, potem imaš mnogo večjo možnost za sproščeno delo, ki vodi do uspeha.
Kaj menite o mladih danes? Kako naj se mlad človek pripravi za uspešno poslovno pot? Imate (še) kakšno sporočilo za naše bralce?
Mladi imajo danes mnogo več znanja in možnosti pridobivanja informacij, kot so to imeli mladi v času moje mladosti. Če sem hotel preveriti, ali že obstaja tak patent, kot ga želim sam prijaviti, sem moral v Munchen, kjer sem en teden iskal podatke po arhivskih mapah. Danes se to naredi v eni uri preko računalnika in spletne povezave. Če sem želel imeti podatke od stroja ali orodja, sem moral najprej napisati pismo in v njem zaprositi za katalog, ki sem ga potem dobil v roku 3 do 6 mesecev. Danes imaš vse podatke v svoji domači sobi, in če ne dobiš podatkov takoj, že misliš, da nekaj ni v redu.
Mladi v šoli dobijo osnovno znanje, ki jim da osnovo za nadaljnje pridobivanje novih znanj, torej se doba učenja nikdar ne preneha. Sam se pri svojih 93 letih še vedno učim in spoznavam nove tehnologije. V izumljanju pa je najbolj pomembna praksa, ki jo vsak posameznik pridobi lahko samo sam, tako da dela na različnih področjih. To pridobiš z leti dela in tega ti ne more dati nobena šola. Dobre pogoje za realizacijo inovacije imaš takrat, ko idejo, ki se iznenada prikaže, znaš rešiti tako, da znaš izbrati material, veš, kako to izdelati. Še največ pa je vredno, če veš, kdo bo to lahko uporabljal in kupil. In veliko sreče moraš imeti, ki te mora spremljati in ti jo moraš negovati in ohraniti trezno glavo.
Blaž Božnar
