Latinski pregovor v naslovu, ki v prevodu pomeni ‘prek trnja do zvezd’, nosi zelo pomembno življenjsko sporočilo.
Sporoča nam, da ne gre pričakovati, da se nam bodo v življenju dogajale same lepe stvari in da do velikih dosežkov in zmag ne vodi nujno najlažja pot; tako zavaja sporočilo, ki ga podajajo nekateri avtorji s področja pop psihologije, ki trdijo, da se je treba samo ‘prijeti za oblak sreče in srečni bomo do konca življenja’.
Življenje slehernega posameznika je pestro in kot tako polno takšnih in drugačnih preizkušenj, ki jih lahko doživljamo kot bolj ali manj lepe. Kljub temu pa ni bistveno, ali izkušnjo vrednotimo kot lepo ali ne, ampak je bistven naš odnos do nje – na izkušnjo se lahko odzovemo s sprejemanjem ali zavračanjem.
Pristop zavračanja izkušnje je lahko povezan z ignoriranjem. Osebno težko zdržim ob osebah, ki trdijo, da je vse ‘lepo’ in da je potrebno svoje mišljenje takoj, ko se počutimo slabo, ‘obrniti na pozitivno’ in imeti same pozitivne misli. Taki ljudje niso v stiku sami s seboj, negativna občutja in posledično čustva poskušajo zadušiti (bolj strokovno suprimirati) in se ‘delati, da negativnega ni’. Tak pristop kratkoročno morda deluje učinkovito, na dolgi rok pa rezultat ni pozitiven, čustvo namreč izbruhne na bistveno močnejši način, kot bi sicer, če ga ne bi potlačili.
Da ne bo stvar izgledala preveč teoretično, lahko ponudim primer iz prakse: oseba, ki je že večkrat doživela krajša ali daljša obdobja depresivnega razpoloženja ali klinične depresije si, potem ko se teh stanj reši, povsem razumljivo želi, da v tako stanje ne bi nikoli več zapadla. Vendar v življenju vsakega (!) človeka neizogibno vsake toliko časa, lahko tudi brez očitnega razloga, vstopi slabo počutje in posledično slabo razpoloženje. Tako bo lahko taka oseba v želji, da bi se slabemu razpoloženju izognila, sama sebi prigovarjala, da je ‘vse v redu’, da je ‘močna’, in si želela, da bi ‘to čimprej minilo’, obenem pa čutila strah, da se vseeno ne bi zgodilo kaj slabega (vendar bo tudi ta strah skrila pred sabo). Kaj takemu pristopu sledi? Vsa potlačena čustva čez čas lahko izbruhnejo na površje v obliki hude depresije, ki se je je težko znebiti.
Kakšen je boljši pristop?
Že zgoraj smo kot alternativo omenili pristop sprejemanja. V zgornjem primeru bi bila veliko boljša rešitev, da bi si oseba slabo počutje priznala (bila bi iskrena do sebe, kar je po mojem mnenju ena najpomembnejših ‘navad’, ki jo lahko imamo), sprejela bi, da bo takšno počutje neka časa ‘pri njej’, ob tem pa se zavedala, da ne bo trajalo v nedogled; da bi trajalo še manj časa, bi tisti dan lahko zase storila kaj lepega, se lotila dejavnosti, ki jo veseli. Tako slabo počutje izgubi svoj namen in hitro izzveni.
Podobno je z doživljanjem slabih, bolje rečeno težkih izkušenj (moralni nauki, neuspehi, zavrnitve, fizične poškodbe in bolezni, …) Lahko se jim upiramo, se jih bojimo in vidimo v njih nekaj slabega, na tak način jih bomo kot take doživeli in sami sebi ‘kopali jamo’, podaljševali naše lastno trpljenje (bolečina je občutek, trpljenje je izbira!).
Ko smo soočeni z izkušnjo, ki je ne doživljamo kot prijetno, jo moramo najprej sprejeti kot dejstvo in v naslednjih korakih poiskati možne rešitve (te VEDNO obstajajo!) – se vprašati, kakšno sporočilo nam ta izkušnja prinaša in kako jo lahko dojemamo in v njej delujemo na pozitiven način. Če smo iskreni do sebe in zmoremo ta korak, smo poplačani v taki meri, da si tega, predvsem v času doživljanja stiske, niti predstavljati ne moremo. Pogosto post festum ugotovimo, da so nam prav te slabe izkušnje ‘pripravile teren’ za kaj boljšega – nekaj smo se naučili za prihodnost in se lahko bolj pripravljeni lotevamo novih izzivov, ki nam jih prinaša življenje.
Tako se gre strinjati s trditvijo, ki jo postavlja znan in uspešen bioterapevt Marjan Ogorevc v svoji knjigi ‘Karmična diagnostika’, da nam življenje prinaša samo takšne preizkušnje, ki jih zmoremo prenesti. Sam bi tu dodal še: “čeprav se nam morda na ‘prvo žogo’ ne zdi tako.”
Blaž Božnar
