Lev Tolstoj je nekoč dejal: »Najtežje predmete in stvari je mogoče razložiti tudi najbolj počasnemu človeku, če si o njih ni ustvaril še nobene predstave; a najpreprostejše stvari ni mogoče razjasniti najbolj inteligentnemu človeku, če je trdno prepričan, da že brez sence dvoma ve, kaj je pred njim.«
Kaj nam to pove? Zakaj nam dejstva ne spremenijo misli? In zakaj bi nekdo še naprej verjel v lažno in netočno idejo?
Logika lažnih prepričanj
Ljudje potrebujemo razumen in natančen pogled na svet, da lahko preživimo. Če se naš model resničnosti močno razlikuje od dejanskega sveta, se srečamo z veliko problemi in težavami. A resnica in natančnost nista edini stvari, ki sta pomembni za človeški um. Ljudje imamo globoko željo po pripadnosti.
Ljudje smo čredne živali. Želimo se vklopiti, se povezati z drugimi ter pridobiti spoštovanje in odobravanje vrstnikov. Takšna nagnjenja so bistvena za naše preživetje. Naši predniki so večino evolucijske zgodovine živeli v plemenih. Ločiti se od plemena, ali biti izgnan je pomenilo skoraj gotovo smrt.
Pomembno je tako razumevanje resnice, kot tudi ostati del plemena. Čeprav ti dve želji pogosto dobro delujeta skupaj, občasno prideta v konflikt. V nekaterih okoliščinah je socialna povezanost dejansko bolj koristna za naše vsakdanje življenje kot razumevanje resnice določenega dejstva ali ideje. Stvarem ne verjamemo vedno, ker so pravilne. Včasih jim verjamemo, ker zaradi njih izgledamo dobro pred ljudmi, ki so nam pomembni.
Lažna prepričanja so lahko koristna v družbenem smislu, tudi če niso uporabna v dejanskem smislu. Ta pristop bi lahko imenovali »dejansko napačen, a družbeno točen«. Ko moramo izbirati med dvema, ljudje pogosto izberemo prijatelje in družino, namesto dejstev.
To spoznanje pojasnjuje zakaj se včasih na družinskem kosilu raje ugriznemo v jezik in zakaj pogledamo stran, ko naši starši rečejo kaj žaljivega. Razkriva pa tudi boljši način, kako spremeniti mnenje drugih.
Dejstva nam ne spremenijo mišljenja, prijateljstvo ga
Prepričevanje nekoga, da si premisli, je v resnici postopek prepričevanja, da zamenja svoje pleme. Če opusti svoja prepričanja, tvega izgubo družbenih vezi. Ne moreš pričakovati, da si bo nekdo premislil, če mu vzameš tudi skupnost. Tako mu moraš dati prostor kamor lahko gre. Nihče si ne želi, da bi njihov pogled na svet razpadel, če je rezultat osamljenost.
Prava pot to tega, da ljudem spremeniš mišljenje, je, da postaneš njihov prijatelj, jih pripelješ v svoj krog, oziroma vključiš v svoje pleme. Zdaj lahko spremenijo svoja prepričanja brez tveganja, da bodo družbeno zapuščeni.
Britanski filozof ima za to fantastično rešitev. Predlaga, da naj preprosto jemo obroke s tistimi, ki se z nami ne strinjajo.
Sedeti za mizo s skupino neznancev ima nenavadno korist, saj jih je takrat nekoliko težje sovražiti. Predsodki in etnični spori se hranijo z abstrakcijo in nevednostjo, ki jo lahko delno reši bližina, ki jo zahteva obrok – podajanje krožnikov, razgrnitev prtičkov v istem trenutku, podajanje soli…
Morda ni razlika, ampak razdalja tista, ki rojeva sovražni odnos. Z večjo bližino se povečuje tudi razumevanje. Abraham Lincoln je dejal: »Ta človek mi ni všeč. Moram ga bolje spoznati.«
Spekter prepričanj
Američan Ben Casnocha je nekoč omenil idejo: ljudje, ki imajo največ možnosti, da nam spremenijo mišljenje, so tisti, s katerimi se strinjamo pri 98 odstotkih tem.
Če nekdo, ki ga poznate, vam je všeč in mu zaupate verjame v radikalno idejo, je večja verjetnost, da jo boste upoštevali oziroma premislili. Z njim se namreč že strinjate na večini področij življenja, mogoče bi si torej morali premisliti tudi glede tega. Toda če nekdo, ki je zelo drugačen od vas, predlaga isto radikalno idejo, ga je enostavneje zavrniti in označiti za norca.
Eden od načinov za vizualizacijo tega razlikovanja je preslikava prepričanj na spekter, ki ga bomo poimenovali spekter prepričanj. Če ta spekter razdelimo na 10 enot in se znajdemo na poziciji 7, potem nima smisla, da prepričujemo nekoga na poziciji 1. Razkorak je namreč prevelik. Ko smo na položaju 7, je naš čas bolje porabiti za povezovanje z ljudmi, na položaju 6 ali 8, in jih tako postopoma vleči v svojo smer.
Najbolj burni prepiri se pogosto dogajajo med ljudmi na nasprotnih koncih spektra, najpogosteje pa se učimo od tistih, ki so nam na spektru bližje. Bližje kot si nekomu, bolj verjetno je, da se bosta eno ali dve prepričanji, ki ju ne delite, prelila v tvoj um in oblikovala tvoje razmišljanje. Bolj kot je ideja oddaljena od tvojega trenutnega položaja, večja je verjetnost, da jo boš zavrnil.
Ko gre za spreminjanje mišljenja ljudi, je zelo težko skakati z ene strani na drugo. Na spektru ne moreš skakati iz ene strani na drugo, ampak počasi drsiš po eno »enoto« naenkrat.
Namesto pogovora preberi knjigo
Vsaka ideja, ki je dovolj drugačna od vašega trenutnega pogleda na svet, se vam bo sprva zdela grozeča. In najboljše mesto za premislek o grozeči ideji je v nenevarnem okolju. Posledično so knjige pogosto boljše sredstvo za preoblikovanje prepričanj kot pogovori ali razprave.
V pogovoru morajo ljudje skrbno pretehtati svoj status in podobo, ki jo želijo ohraniti. Preprečili bi radi, da bi izpadli neumni. Ko se soočijo z neprijetnim naborom dejstev, se pogosto raje nagibajo k ohranitvi svojega trenutnega položaja, kot da bi javno priznali, da se motijo.
Knjige to napetost rešujejo. S knjigo pogovor poteka v glavi osebe, brez tveganja, da bi ga drugi obsojali. Lažje je biti odprt za nove ideje in mišljenja, če se ne počutiš ogroženo.
Argumenti so kot popoln napad na identiteto osebe, branje knjige pa je, kot da bi seme ideje potisnili v glavo osebe in pustili, da raste pod njegovimi pogoji. Ko nekdo premaguje in spreminja svoje že obstoječe prepričanje se v glavi bojuje že sam s seboj, in ne potrebuje še drugih oseb, ki bi mu to dodatno otežile.
Zakaj napačne ideje ostajajo
Razlog, zakaj slabe ideje še naprej živijo, je ta, da ljudje še naprej govorijo o njih.
Tišina je smrt za vsako idejo. Ideja, ki ni nikoli izgovorjena ali zapisana, umre z osebo, ki si jo je zamislila. Ideje si lahko zapomnimo šele, ko jih ponavljamo. Verjeti jim je mogoče šele, ko se ponavljajo.
Povedali smo že, da ljudje ponavljajo ideje, da bi pokazali, da so del iste družbene skupine. Tu je tudi ključna točka, ki jo večina ljudi spregleda: Ljudje ponavljajo tudi slabe ideje, ko se nad njimi pritožujejo. Preden lahko idejo kritiziraš, se moraš nanjo sklicevati. Na koncu ponavljaš ideje, za katere upaš, da jih bodo ljudje pozabili – toda ljudje jih seveda ne morejo pozabiti, saj o njih kar naprej govoriš. Bolj kot torej ponavljaš slabo idejo, večja je verjetnost, da ji bodo ljudje verjeli.
Ta pojav imenujemo Clearov zakon ponavljanja (ang. Clear’s Law of Recurrence): število ljudi, ki verjamejo ideji, je neposredno sorazmerno s številom ponovitev v preteklem letu – tudi če je ideja napačna. Vsakič, ko napadeš slabo idejo, hraniš prav tisto pošast, ki jo poskušaš uničiti. Pekel za ideje, ki jih obsojaš je tišina.
Tvoj čas je bolje porabiti za zagovarjanje dobrih idej kot za rušenje slabih. Ne izgubljaj časa z razlago, zakaj so slabe ideje slabe. Tako enostavno razpihuješ ogenj nevednosti in neumnosti.
Najboljša stvar, ki se lahko zgodi slabi ideji, je, da je pozabljena. Najboljše, kar se lahko zgodi dobri ideji, je, da jo delimo. Nahrani dobre ideje in pusti, da slabe umrejo od lakote.
Bodi tabornik, ne vojak
To ne pomeni, da ni nikoli koristno opozoriti na napako ali kritizirati slabe ideje. Vprašati pa se moraš: »Kaj je cilj?« Zakaj sploh želiš kritizirati slabe ideje. Verjetno misliš, da bi bil svet boljši, če bi jim manj ljudi verjelo. Če je cilj dejansko spremeniti mišljenje, potem kritiziranje druge strani ni najboljši pristop.
Večina ljudi se prepira, da zmaga in ne, da bi se česa naučili. Ljudje se pogosto obnašajo kot vojaki, in ne kot taborniki. Vojaki so v intelektualnem napadu in želijo premagati ljudi, ki se od njih razlikujejo. Zmaga je operativno čustvo. Taborniki pa so kot intelektualni raziskovalci, ki skupaj z drugimi počasi poskušajo preslikati teren. Tu je gonilna sila radovednost.
Če torej želite, da ljudje sprejmejo vaša prepričanja, se morate obnašati bolj kot raziskovalni tabornik in manj kot napadalni vojak. V središču tega pristopa je vprašanje: »Ali ste pripravljeni ne zmagati, da bi nadaljevali pogovor?«
Najprej bodi prijazen, nato imej prav
Japonski pisatelj Haruki Murakami je zapisal: »Vedno si zapomni, da prepiranje in zmaga pomeni razbijanje realnosti osebe, proti kateri se prepiraš. Boleče je izgubiti svojo resničnost, zato bodi prijazen, tudi če imaš prav.«
Ko smo v trenutku zlahka pozabimo, da je cilj povezati se z drugo stranjo, sodelovati z njimi, se z njimi spoprijateljiti in jih vključiti v naše pleme. Tako smo ujeti v zmago, da pozabimo na povezovanje in sodelovanje.
Ko ste do nekoga prijazni, to pomeni, da z njimi ravnate kot z družino in to je dobra metoda za dejansko spreminjanje mišljenja nekoga.
Razvijaj prijateljstva. Deli obroke. Podari knjige. Bodi tabornik in ne vojak. In ne nazadnje najprej bodi prijazen, nato imej prav.
Junior novinar
