I love this day! Danes je res super dan! Bila sem zelo produktivna: bila sem na faksu, oddala diplomsko, naredila sem si zdravo kosilo, šla sem v fitnes in zdaj se počutim kot prerojena. Razen tega, da me nekaj stiska v prsih in da me obliva znoj. Verjetno od vremena in vlage v zraku … Verjetno … Ampak … kaj pa če ne? Seveda je to, od česa drugega pa bi lahko bilo. Dej, ne paničari. Ampak naenkrat v glavi začutim nek čuden pritisk in začne se mi vrteti. Fak, kaj se dogaja. Mravljince čutim in zdi se mi da imam tako težke roke. Obraz mi mrtvi, ne čutim ga. Kaj se dogaja?! Fak! Ne morem dihati, v grlu imam nek cmok in mislim da mi bodo odpovedale noge. Res ne morem dihati! Kaj naj storim. Kam naj grem. Zakaj se mi to dogaja. Fak no, zakaj jaz? Umrla bom. Konec je. Nisem želela tako umreti. Kaj naj storimmmm. Kaj če vprašam koga za pomoč? Kaj si bodo mislili? Ali naj pokličem zdravnika ali ne? Vedno težje diham in mravljinci so vedno močnejši in vedno bolj se počutim kot da bom omedlela. Slika postaja vse bolj meglena, zdi se mi kot da nisem več v svojem telesu. Naj mi nekdo pomaga prosim, nočem še umreti. Prosim naj mi nekdo pomaga, prosim naj me nekdo reši. Ne morem več, ne prenesem tega občutka. Kam naj grem? Komu naj rečem za pomoč? Naj mi nekdo pomaga!
Pretty rough ha?
To je primer hudega napada panike, ki se lahko razvije iz občutka tesnobe. Vseeno pa je to le delček tega, kar ljudje z napadi tesnobe in panike doživljajo po 20 minut, pol ure, eno uro ali več. Predstavljaj si da se eno uro počutiš, kot da boš zdaj zdaj umrl? Večina takšnih napadov se konča brez zdravil, brez pomirjeval, brez zdravnika. Veliko pa jih konča na urgenci, kjer pacient zagotavlja zdravnikom da bo doživel infarkt in naj mu takoj pomagajo. Seveda opravijo vse teste, »just in case« in po navadi so ti brezhibni. In malo se pomiriš. Vendar ne dovolj. Na koncu ti ponudijo pomirjevalo in domov se vrneš osramočen, utrujen, brez volje, vendar vsaj pomirjen.
Vendar pa se tam zgodba ne konča …
Panična motnja in anksioznost vplivata na vse vidike posameznikovega življenja. Omejujeta ga pri mnogih rečeh, ki jih ne more storiti, ker ga je v večini primerov strah. Strah, kaj si bodo mislili ljudje, strah, da mu ne uspe, strah, da bo šlo karkoli narobe, strah, da bo obžaloval. Ob vsaki odločitvi jih spremlja nek »kaj pa če…«.
Si predstavljaš, da si med poukom ne upaš na stranišče, ker te je sram vstati, da bi te vsi gledali medtem ko odhajaš in potem norčevali iz tebe? In če zamudiš k pouku, preprosto ne vstopiš, ker ne preneseš da se vse oči uprejo vate? Ali kako je, ko pred predstavitvijo doživljaš napad panike, ker te je strah kaj si bodo mislili o tebi? Ali kako je, ko si želiš potovati, pa ne moreš, ker te je strah, da se ti bo kaj zgodilo? Ali kako je, ko v javnosti ne ješ, ker ne želiš da se ljudje norčujejo iz tvoje teže? In kako je, ko prideš domov in v glavi premlevaš vsako besedo, ki si jo s kom spregovoril, vsak pogled, ki ti je bil namenjen, vsak korak, ki si ga storil.
Najdi svoj trigger!
In tako izgleda življenje tistih z napadi tesnobe. Težko je sploh od začetka, ker ne veš kje je trigger, ne veš kaj ti sproži takšno reakcijo. Ne veš kaj se ti dogaja, ne veš ali prihaja kap ali infarkt ali pa se boš preprosto zgrudil in umrl. Pa vendar tudi nihče od naslednjih ni nič lažji (sorry). Najhuje je to, ker ne veš kdaj ga pričakovati, ker ne veš še točno kaj ti ga sproži in potem samo čakaš kdaj bo naslednji in kmalu se bojiš samo še tega, kdaj se boš naslednjič tako počutil. Lažje postane le to, da se jih sčasoma naučiš obvladovati, vsaj do te mere, da ne rabiš zdravnika ali pomirjevala. Ko se začneš dobro opazovati, ugotoviš, kaj je tvoj trigger, kaj te vrže iz tira in se skušaš takšnim situacijam/osebam izogniti kolikor se pač da. Vendar vedno ne bo šlo tako in takrat boš moral »shendlati« svoj napad sam.
Nekaj mojih nasvetov …
- Takoj, ko začutiš da se nekaj dogaja, preusmeri misli. Pojdi ven na sprehod, pokliči prijateljico, ki naj te zamoti s pogovorom, delaj nekaj kar te veseli!
- Zavedaj se, da je samo napad tesnobe in da ne boš umrl!
- Dihaj globoko, vendar pazi, da ne začneš hiperventilirati … to le poslabša stanje.
- Zavedaj se da nisi sam, da je po svetu milijone ljudi, ki preživljajo isto kot ti in da bo vse v redu. V redu boš. Obljubim! 🙂
- Poišči pomoč. Ni potrebno da je to psiholog, psihiater, psihoterapevt (čeprav slednjega zelo priporočam), preprosto delaj na sebi. Ugotovi kaj ti sproži napade in zakaj. Poglobi se vase, razišči svoje občutke, strahove, dvome. Pomoč lahko poiščeš tudi v naši Študentovi Svetovalnici.
- Če pa je zadeva res huda, le obišči zdravnika. To ne pomeni da je s tabo kaj narobe, saj je popolnoma normalno, če napadov tesnobe ne moreš več reševati sam. Z zdravnikom se bosta skupaj dogovorila za nadaljnjo zdravljenje, vedi pa, da nisi v nič prisiljen. Gre le zate in za tvoje dobro.
