Katarina je mlada diplomantka, ki dela v svoji prvi redni službi. Prihaja iz majhne vasi na Gorenjskem, kjer so ljudje zelo tradicionalni in verni. To je močno vplivalo na njeno odraščanje in miselnost. Dolgo je trajalo, da si je priznala resnico o svoji seksualni orientaciji, bi pa želela pomagati še drugim, da slišijo njeno zgodbo in se iz nje mogoče kaj naučijo.
Katere seksualnosti si in kdaj si to prvič spoznala?
Sem biseksualka in že zelo zgodaj sem prvič opazila kakršnokoli privlačnost do deklet. Stara sem bila šest let in takrat sicer nisem dojela tega, da so mi punce všeč, ne na tak način kot danes, ampak doma smo pogosto gledali Kseno bojevniško princeso. Meni je bilo vedno zelo nerodno, ko so jo kazali v uvodni špici, kako si oblači oklep. Potem mi ni bilo jasno, zakaj se to dogaja. Opazovala sem svojo sestro, ali kaj zardeva, se skriva, ampak nič. Vedela sem, da je to narobe. Puncam so fantje všeč, fantom punce in drugega ni.
Kako so tvoji domači in prijatelji sprejeli?
Od mojih domačih ve samo ena od mojih sester. Povedala sem ji, ker sem vedela, da ji bo to v redu, da me ne bo sodila in da me bo podpirala. Prijatelji vedo, moj fant ve, to je to.
Doma te ne bi podpirali?
Ne, gotovo ne. Moja družina je zelo verna in vem, da se ne bi bilo varno razkriti. Pa saj jim tudi ni treba vedeti. Dokler jaz vem in dokler se jaz v redu počutim, jim ni treba vedeti.
Kako ti je bilo odraščati, recimo v srednji šoli, kjer se izvaja nek pritisk?
Meni ni bilo težko, ker nihče ni vedel. To je bilo obdobje, ko še sama nisem bila prepričana. Odraščala sem v majhni vasi in nisem imela opravka s takimi stvarmi, nisem vedela, kako bi si rekla, vedela sem samo za geje in lezbijke. Kaj sem potem jaz, ker so mi všeč fantje in punce? Pritisk je bil od družbe in staršev, ker že veš, da te ne bi sprejeli in potem to potlačiš vase. Toliko časa sem to tlačila, da je bilo to potlačeno do faksa.
Še sama nisem dojela, nisem si želela priznati, da se karkoli dogaja. V osnovni šoli mi je bila ena punca zelo všeč, ampak ker me je družina naučila, da je to narobe, sem jaz to potlačila. Tudi v srednji šoli so mi bile punce všeč, recimo kakšna sošolka, ampak tega si nisem tako razlagala. Razmišljala sem v smeri, če bi bila jaz fant, katero punco bi poljubila? Do faksa nisem vedela, kako bi temu rekla.
Ko sem prišla v Ljubljano, na Filozofsko fakulteto, kjer je vse bolj odprto glede tega, smo imeli pri enem predavanju predstavitve o manjšinah. In ena sošolka je imela predstavitev o skupnosti LGBTQ+ in takrat mi je postalo jasno. Vse, kar sem potlačila, je prišlo nazaj. Moja sestra je imela takrat punco in tudi to je vplivalo name, ker sem videla, da nisem sama. Čeprav je ona potem povedala, da je bila to zanjo samo faza in zdaj se ne bi več videla s punco. Jaz pa že od šestega leta vem, da je nekaj drugače. Trajalo je, da sem to sprejela.
Si kdaj imela kakšno negativno izkušnjo?
Ja, veliko, ker ljudje pač ne vedo. Na Filozofski fakulteti sem eni sošolki toliko zaupala, da sem ji povedala, da so mi všeč tudi punce in slučajno naju je en sošolec slišal. Prišel je do mene in me vprašal, s kolikimi puncami sem že bila. Rekla sem, da z nobeno, ker sem s fantom že toliko časa. On je rekel, da potem to ne šteje, da ne moreš biti biseksualec, če še s punco nisi bil. Jaz sem mu rekla, da ne gre za to, s kom si bil, ampak kdo ti je všeč in kdo te privlači. Imel je pač neko svoje prepričanje.
Ali vidiš v družbi veliko predsodkov do pripadnikov skupnosti LGBTQ+?
Ja, sploh do biseksualcev, ker nas nekateri vidijo kot neke dvojne agente. Zdaj, ko sem recimo s fantom, je videti, kot da sem straight in to drugim v skupnosti ni v redu. Nekateri pravijo, da je to samo faza, da ne veš, kaj bi, da se ne znaš odločiti, da si v bistvu na skrivaj gej.
Tvoj partner to sprejema?
To je bila zelo občutljiva tema. Takrat, ko sva postala par, sem bila še v zanikanju. Ko sem si to končno priznala, je bilo eno obdobje, ko sem razmišljala, da si moram nujno najti punco, ker sem že toliko zamudila. Takrat sem mu povzročila veliko skrbi, bolečine in žalosti. Je že skoraj prišlo do tega, da sva šla narazen, ker sem bila toliko v tem, da nisem želela zamuditi stvari in jih hotela nadoknaditi. Potem čez nekaj časa sva se pogovorila in sem ga naravnost vprašala, če me sprejema. Rekel je, da ga ne moti, ker sem mu tudi jaz zagotovila, da hočem biti z njim. Včasih mi bo mogoče kdo všeč, ampak to se dogaja vsem, ne gre pa za to, da prav sanjarim o kaki punci.
Ali v medijih, recimo na televiziji in v knjigah vidiš dovolj reprezentacije?
V tujih medijih se bolj trudijo, da je to vse bolj videno, v Sloveniji so pa ljudje konzervativni. Upam, da se bo to spremenilo. Zdi se mi, da počasi gre na boljše in to ne bo več taka stigma.
Imaš kak nasvet za mlade, ki si ne upajo priznati?
Sebi ne lagati. S tem ni nič narobe, čutiš, kot pač čutiš. Sama sem se res dolgo sekirala in to me ni nikamor pripeljalo, samo en kup tesnobe, panike in strahu je nastal. S tem ni nič narobe, ne bodi pod pritiskom, da je treba komu povedati, ker najprej moraš biti prepričan, da si varen. Niti ni treba povedati, narediš, kot pač čutiš. Ampak ne, če veš, da bodo ljudje znoreli, ker najprej moraš gledati na svojo varnost. Zato svojim staršem ne povem, ker vem, da name ne bodo več isto gledali. Preprosto jim ni treba vedeti.
Urednica revije Študent
