Izgorevanje je proces samoizčrpavanja, ko se posameznik žene onkraj svojih vseh meja, da bi z dosežki zadovoljil svoja pretirana pričakovanja, podprta s tistimi, ki mu jih zastavlja okolica. Izgorelost pa je končni psihofizični zlom, stanje telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti. Je čedalje pogostejša bolezen sodobnega časa, dokazano pa je, da je stres eden najpomembnejših povzročiteljev izgorelosti.
Izgorevanje lahko traja zelo dolgo, tudi več desetletij. Proces poteka v več stopnjah:
Začne se z utrujenostjo. Ko se utrujenost kopiči, to kmalu privede do preutrujenosti. Na tej stopnji bi moral vsak to prepoznati in se spočiti. Namesto tega pa posameznik, ki se vrednoti le po dosežkih, v želji po spoštovanju ter ugledu te znake spregleda in se pri delu še bolj zažene. To ga privede do stanja izčrpanosti. Za to stanje sta značilna občutek kronične utrujenosti, ki jo posameznik zanika, hkrati pa tudi skrajna storilnostna usmerjenost – deloholizem.
Izčrpanost vodi postopoma do preizčrpanosti, ko dobi oseba občutek ujetosti v načinu življenja, dela in odnosov. Tesnobnost narašča, neredko pride tudi do paničnih napadov. Posameznik se počuti čedalje bolj nemočnega, zaradi manjše učinkovitosti pa ga spremljajo občutki krivde in upadanje samopodobe. Zaradi izgubljanja delovnih sposobnosti je deloholik vse bolj razočaran nad sabo in se počuti, kot da izgublja samega sebe. Da bi te občutke omilil, si vse bolj prizadeva za nove dosežke in pohvale ter se še vedno trudi, da bi bil aktiven. To postopoma privede do adrenalne izgorelosti, za katero je značilna skoraj popolna izguba psihofizične energije. Posameznik nima koncentracije, večji del dneva lahko prespi, težko ohranja budnost, kratkoročni spomin pa ima skrajno omejen. Prizadenejo ga lahko hudi depresivni in anksiozni simptomi, čemur lahko sledi hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici. V najskrajnejših primerih lahko pride tudi do kapi ali infarkta.
Kaj lahko narediš sam?
Ključna preventiva pred izgorelostjo je uravnoteženje razmerja med obremenitvami in razbremenitvami. S povečevanjem obremenitev si moraš ustrezno povečevati tudi dejavnosti, ki te razbremenjujejo. Postaviti si moraš prioritete in meje glede svojih obveznosti. Naučiti se moraš razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi ter nujnimi in manj nujnimi obveznostmi. Prav tako je izrednega pomena, da si postaviš mejo med delovnim in prostim časom.
Če zase veš, da si perfekcionist in deloholik ter da se na življenjske obremenitve pogosto odzivaš s pretirano dejavnostjo, stopi korak nazaj. Razmisli, zakaj je tako in se vprašaj, če je za zadovoljitev potrebe po potrjevanju vredno tvegati svoje zdravje. Opredeli si cilje, ki temeljijo na realnih osnovah, in se zavedaj, da si dovolj in da je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev. Čeprav ti kdaj kaj ne uspe, to še ne pomeni, da nisi dovolj dober. Pomembno je, da se zavedaš lastne vrednosti in imaš zdravo samopodobo.
Če kljub temu ugotoviš, da sam nikakor ne moreš zmanjšati svojih obremenitev in da te prepogosto tarejo občutki, da se nisi dovolj potrudil ali da ne zmoreš naprej, je smiselno, da se o tem pogovoriš s strokovnjakom – psihologom ali psihoterapevtom. Zavedaj se, da nisi edini, saj izgorelost prizadene kar od 8 do 10 odstotkov ljudi. Ključnega pomena je poiskati pomoč pravi čas!
Novinar
