Moderno zmenkarjenje je vse bolj prikladno, lahko in hitro. V nekaj zdrsih in sporočilih lahko v par urah sedimo z bodočim partnerjem na kavi. Pa niti ne nujno življenjskim partnerjem, lahko gre samo za občasne zmenke ali pa samo za spolnega partnerja za tisto noč. Podatki kažejo, da mladi hitro skačejo iz razmerja v razmerje, in da se kmalu naveličajo svojega partnerja. Ali mladi sploh znajo ljubiti? In ali je to njihova krivda? Že vnaprej se opravičujem za osladnost tega članka.
Tehnološka ljubezen
Kakor je razvidno iz uvoda, mnogo problemov, s katerimi se v ljubezni soočajo mladi, ustvari tehnologija. Pa naj bo to tehnologija, prek katere se mladi zaljubljenci spoznajo, ali pa tehnologija, preko katere komunicirajo.
Mnogo mladih se na primer spozna preko Tinderja. Ta je sicer res enostaven za uporabo a mlademu iskalcu družbe, seksa ali ljubezni pokaže partnerja v perfektni ali celo lažni luči, s katero se realnost težko primerja.
Tudi SMS ali pa Facebook Messenger ne pomagata, ko pride do cvetenja mlade ljubezni. Pogovor preko sporočil je neoseben in tako spoznavaš osebo, brez da bi bila ta fizično ob tebi. Tako mlademu paru uidejo momenti čustvene ranljivosti, preko katere se lahko bolj povežeta.
Poleg tega pa so mladi postali pravi FBI agenti, ko pride do družbenih omrežji. V nekaj klikih lahko o svojem zmenku ugotovijo vsako podrobnost. To pa nekako izniči navdušenje, ko o partnerju odkriješ nekaj zanimivega.
Pričakovanja > realnost
Mladi nosijo tudi križ, da so odraščali v okolju, ki so ga gradili ljudje, ki so smrtno verjeli v mit večne ljubezni. Tako so od mladega srkali vase zgodbe, v živo ali preko televizijskih ekranov, o neuničljivi ljubezni, srečnem koncu, goreči pripadnosti in lojalnosti.
Ta mit je nastal iz starih pripovedk, nekaterih življenjskih primerov in literarnih del, podpiral pa ga je steber konzervativnega, katoliškega prepričanja o ljubezni (poroka, družina). Tako so mladi odraščali in si vbili v glavo ali podzavest, da mora ljubezen biti večna, brez prepirov in težav, brez nesrečnih koncev.
Pričakujejo večno srečo ko najdejo »pravo« osebo. In to tudi na nek način pričakujejo od ljubezenskega razmerja. Pričakujejo tisto, kar so si od ljubezni predstavljali, pa naj bo to izgled partnerja, občutki, ki jih bodo doživeli ali skupne aktivnosti.
Potem pa jim realnost primaže pekočo klofuto (brez da bi prej snela prstane). Ljudje se kregajo, še posebej tisti, ki se imajo radi, ljudje imajo včasih slab dan in partner ne zgleda vedno najlepše, od časa do časa bo seks polomija in še vedno bodo v življenju težave. In kar naenkrat je pravljica o večni sreči zaradi ljubezni razblinjena.
Mit o »pravi« osebi
Eden najhujših udarcev pa je, ko iskrice minejo. Ko tisti ogenj pogori, res ni vsak poljub poseben, res ni vsak dan perfekten in mogoče ljubezen ni več tako razburljiva. A ta ogenj je med gorenjem stalil materiale s katerimi lahko začneš graditi.
Lahko zgradiš zaupanje, lojalnost, ter vero v drugo osebo. A mladi redko pridejo do te dobe, saj se rajši odpravijo iskati naslednjo »pravo« osebo, mešajo med ljubeznijo in zaljubljenostjo, brez da bi se zavedali, da »prava« oseba ni rojena. »Prava« oseba je lahko vsaka, če sta oba pripravljena potrpeti, skrbeti, odpuščati in verjeti. Seveda pa to nikakor ne pomeni, da moramo vztrajati v razmerju, ki je škodljivo za nas ali za oba.
Seveda je v tem članku ogromno generalizacije, ki mogoče ni pravična do vseh mladih. Ali verjameš da obstaja »prava« oseba? V komentarjih nam povej zakaj.
Novinar
