Zelena od vode svetlikajoča se solata in male rdeče redkvice, ravno obrane, polne in vpadajoče rdeče češnje, navadni beli in pisani sadni jogurti, okusno mleko, svež kruh, ki še vedno diši po krušni peči, vonj po šebesi – bezgovem sirupu… Mamljive barve in vonjave ekološkega porekla, ki razveselijo in osrečijo, barve, ki na obraz prinašajo nasmehe kmetov in obiskovalcev stare tržnice v Šiški v Ljubljani. V petek, 22. maja, je ob 15. uri dež še vedno neutrudno padal, pa vendar ni zmotil pozitivnega vzdušja prostovoljcev pri postavitvi miz za 32. skupnostno naročanje, Zeleni krog. Eden od prostovoljcev, Sašo, je zelo zadovoljno pogledal, kaj so do sedaj naredili in vznemirjeno opazoval ljudi, ki prihajajo na tržnico in se zavedajo pomena ekološko pridelane slovenske hrane. » Vedno je prisotna zelo dobra atmosfera na Zelenem krogu – vsi so srečni,« je bil popolnoma prevzet Sašo.
Medtem ko so kmetje pripravljali svoje domače izdelke in si imeli med seboj veliko za povedati, se je izza ene izmed miz slišalo tudi vznemirjanje: »Premalo solate sem vzel s seboj. Imam je ravno toliko, da si jo lahko pridejo iskat le tisti kupci s seznama, ki so solato naročili. Kaj naj naredim sedaj?« se je spraševal Beno, ki je s svojo ženo na Zelenem krogu sodeloval drugič. Spomnil se je, da bi mu dodatno solato lahko pripeljal prijatelj in ga takoj poklical, saj ne sme razočarati obiskovalcev stare tržnice v Šiški, ki s seboj nimajo seznama in solate niso predhodno naročili. Ko sem z zanimanjem poslušala, kaj se bo dogovoril, mi je ponudil zelo okusen bezgov sok, ki ga je pripravil dan pred Zelenim krogom. Ob tem mi je povedal, da se s svojo ženo že več kot deset let trudi živeti drugače, bolj zdravo in ekološko. Malo razburjen se je spraševal, zakaj nič ne naredimo s čedalje večjim številom zapuščenih kmetij v Sloveniji: »Tu bi nekaj lahko naredila politika – če že kdo.«
Starejša gospa se eno mizo naprej ni mogla načuditi nad zelo dobrim domačim mladim sirčkom kmetije Brglez. Sicer še študentka Polona, ki pomaga pri družinski predelavi mleka, ji je ponudila, naj poskusi tudi mladi sirček z začimbami. Ko sem poslušala, kako navdušeno sta se pogovarjali, je sirček zadišal tudi meni. Stara tržnica se je kmalu napolnila z obiskovalci s seznamom pa tudi mimoidočimi – Matjaža so pritegnile ravno barve. »Že na daleč sem videl svežo, mlado, domačo in lepo zeleno solatko in sem si rekel, da jo enostavno moram imeti,« je povedal Matjaž, ki je kasneje odšel iz tržnice s polno vrečko. Brglezove pokušine so se hitro praznile ob kupu zainteresiranih obiskovalcev. Ko sem tudi sama prišla na vrsto, je skoraj že vsega zmanjkalo. »Bomo pa še narezali,« je bila nasmejana Polona in med pripravljanjem slastne pokušine jogurtov, sirčkov, kruha in mleka, vneto podpirala idejo o skupnosti Zeleni krog. »Zdi se mi zelo pomembno, da skrbimo za čim večjo samooskrbo. Tako lahko na nek način gremo mimo verižnih posrednikov in živilske industrije, in da se vzgajata zelenjava ter sadje brez pesticidov.« Najbolj pa Polono osrečuje neposreden stik s kupcem, ko mu lahko pokaže, koliko dobre volje in poplačanega truda je vloženega v pridelek.
»Ljudje nimajo sploh več pojma o tem, kdaj kaj raste.«
S Polono se je strinjala in nama prikimavala soseda Sonja, ko je prodajala mimoidočemu dva kosa kozjega sira kmetije Gorišek: »Kupec spozna kmeta osebno in se lahko z njim marsikaj pomeni. Če želi kupec izvedeti nekaj več o izdelku, je lažje, da kot pridelovalec in predelovalec recimo razložiš, kako nastane kozji sir – kako do tega pride, kaj se pri tem uporabi, zakaj je nekaj bolje uporabljati in podobno.« Sonja prihaja iz družine in kmetije Gorišek s 25-letno družinsko tradicijo. Sirarna Gorišek je zelo uspešna, saj svojih izdelkov zelo veliko prodajo tako v Sloveniji kot tudi uvozijo v tujino. »Ko enkrat nekaj imaš, enostavno moraš nadaljevati, se še bolj angažirati,« je prepričana Sonja, ki je poudarila, da je potrebno ves čas ohranjati kakovost domačih izdelkov. Na Zelenem krogu sodelujejo že od samega začetka, ideja jim je zelo všeč. Med pogovorom naju je s svojim glasnim in malo jeznim tonom zmotila gospa, ki je prišla k sosednjemu kmetu po omamne češnje: »Poglej tiste na tržnicah, ki uvažajo potem pa pravijo, da je slovensko. Poleg tega še delajo veliko škodo našim kmetom. Ljudje pa tudi nimajo sploh več pojma o tem, kdaj kaj raste. Decembra bi lahko brez problema prodajali češnje na tržnici.« Vsi, ki smo gospo lahko slišali, smo se prav nasmejali, kako jezno je to povedala, a vendarle se je večina z njo strinjala.
Vsak obiskovalec, ki sem ga vprašala, zakaj obiskuje Zeleni krog, mi je z velikim navdušenjem odgovarjal, da je super zadeva in nekateri so se Zelenega kroga čisto navadili. Metka ne more prehvaliti skupnosti Zelenega kroga prijateljem in jih venomer vabi na staro tržnico v Šiško: »Joj, kaj vse bi dala, da bi bili samo še takemu podobni organizirani dogodki namesto trgovin.« Povedala je, da je vesela, ker smo sposobni ustvariti še kaj takega: »Najbolj so mi pri Zelenem krogu všeč organizatorji in prostovoljci, ki to delajo s srcem in za ljudi.« Glavni namen Zelenega kroga je namreč ohraniti slovenskega kmeta, ki prideluje domače izdelke brez dodanih umetnih snovi in vse skupaj organizirati na tak način, da je zdrava prehrana dostopna vsem – tudi študentom in ljudem, ki si ne morejo veliko privoščiti.
Odgovorni smo za ohranjanje prihodnosti naših potomcev
Zeleni krog je nastal leta 2007 na forumu Vse o rastlinah z namenom menjave semen in sadik med slovenskimi vrtičkarji. »V preteklosti smo sodelovali v vseh projektih, kamor smo bili povabljeni in tako osveščali ljudi o pomembnosti ohranjanja slovenske samooskrbe, samozadostnosti s hrano, semeni, vodo,« se je spominjala glavna organizatorka Zelenega kroga Karmen Valenti. Kasneje so postali del projekta 4 letni časi, ki je začel z obliko povezovanja kmetov in potrošnikov – kar danes nadaljuje Zeleni krog. Že prvotni namen je bil zagotoviti zdravo in brez kemije pridelano hrano po dostopnih cenah tako za potrošnika kot tudi za kmeta. »Glavni motiv pa je misel na potomce – da bodo lahko živeli vsaj približno tako svobodno kot mi in se še imeli možnost zdravo prehranjevati. Mi smo odgovorni za njihovo prihodnost. Mi lahko vse ohranimo ali uničimo,« je motivirano razlagala Karmen. Zeleni krog se tako angažira tudi pri političnih vprašanjih, čeprav niso del politike ali politične stranke. Vsa leta so delovali kot iniciativa, šele lansko jesen so postali Društvo za trajnostni razvoj in udejanjanje samooskrbe s hrano in semeni – Društvo Zeleni krog Slovenije.
Ob skodelici kave in glasnem ter množičnem klepetanju obiskovalcev in kmetov, mi je glavna organizatorka zaupala, koliko truda je vloženega v organizacijo skupnostnega naročanja domačih izdelkov. Prostovoljci morajo namreč imeti nekaj znanja o računalništvu, računovodstvu, ustvarjati in ohranjati stike s kmeti ter stike z naročniki. »Včasih je kot pri norcih,« je dodala in se vseeno nasmehnila. Karmen ves svoj čas posveča Zelenemu krogu, ki trenutno poteka vsakih 14 dni – ob petkih v Ljubljani, ob sobotah pa v Celju in Mariboru. V prihodnosti se nameravajo širiti po vseh večjih mestih v Sloveniji. Prostovoljci, ki sodelujejo, za plačilo dobijo le toliko prostovoljnih prispevkov od kmetov in naročnikov, da si lahko poplačajo nujne stroške. Kmetje pa jim podarijo tudi nekaj svojih domačih pridelkov, ki si jih na koncu med sabo pravično razdelijo.
Če uvoz tuje hrane ne bi bil več mogoč, kaj bi jedli?
Obiskovalci se Zelenega kroga udeležujejo različno pogosto. Veliko je odvisno od sezonskih izdelkov, ki se lahko prodajajo le določen čas. Tudi vreme je lahko krivec za slab pridelek in posledično slab prihodek. »Kar nekaj obiskovalcev ima tudi svoj vrt ali dobiva ekološke pridelke od sorodnikov, prijateljev,« je izpostavila organizatorka. Če bi hoteli imeti določene izdelke skozi celo leto, bi morali kmetje postaviti rastlinjake, kar pa je zelo velika investicija in se ne splača. Karmen se je razjezila nad slovensko zakonodajo in se je z žalostjo v očeh spraševala, ali nameravajo popolnoma uničiti slovenskega kmeta. Problem majhne samooskrbe v Sloveniji z ekološko pridelano hrano je namreč tudi zakonodaja, ki določa, da moraš imeti en hektar zemlje, če si želiš pridobiti status kmeta. Ta pa je pogoj, da lahko prodaš presežek svojih pridelkov. Na zemljiščih, ki merijo nekaj manj kvadratov od predpisane meje, se lahko pridela ogromno – vsekakor več, kot potrebuje družina za lastne potrebe, a tega presežka ne more prodati.
Ljudje se v praksi še danes bolj malo zavedajo o hrani, ki jo zaužijejo. »Se mi zdi, da vsi samo govorijo o tem, kako zdravo in ekološko jedo. Če je uvoženo iz Španije in Kitajske, sigurno ne more biti popolnoma ekološko. Kaj pa če denimo pride do naravnih katastrof, če zaprejo meje, ali če uvoz hrane ne bo več mogoč? Kaj bomo pa potem jedli?« se je začudeno spraševala Karmen. »Pa ta uvožena hrana… Riž basmati, kakšen riž basmati – če bi bil riž basmati za našo rit, bi verjetno tukaj tudi uspeval,« se ni mogla načuditi Karmen, ki je tudi izpostavila, da ekološka prehrana veliko bolj nasiti in je ne potrebuješ veliko pojesti. Če bi se navadili jesti sezonsko hrano, bi tako lahko ves čas jedli samo ekološko pridelano hrano. Samo potrebno se je naučiti prehranjevati na tak način, je poudarila pomembnost ekološkega bioritma prehranjevanja. »Sama sem navajena, da vedno jem tisto, kar imam pri sebi in vsakokrat kuham z občutkom.«
»Pa mi rečejo za ekološki korenček, da tako ali tako ni nič drugačen kot pa korenček iz trgovine. Če ne bomo prišli k sebi, ne bomo imeli ničesar več. Žalostno pa je, ker se ljudje tega še ne zavedajo. Ostali bomo brez semen, brez hrane, brez vode…« je z žalostnim glasom razmišljala vodja Zelenega kroga ob pogledu na izpopolnjenost, svežino in kakovost domačih pridelkov. Ti so ves čas kraljevali pred ponosnimi in nasmejanimi slovenskimi kmeti, ki se čutijo kot del skupnosti Zelenega kroga, delujejo skupaj in skupaj dobijo.
Ana Planinšek
