Priče smo največjim ali vsaj najbolj intenzivnim demonstracijam proti vladi, proti splošni korupciji v politiki in slabemu gospodarjenju v zgodovini mlade države. Kako se bo dogajanje odvilo, ali v korist vseh državljanov, ali v močnejši pritisk vladajočih, ali se bo sprevrglo v nasilje, ali bo po mirni poti dosežen napredek, to bo pokazal čas. A še pomembnejšo vlogo od časa imamo mi vsi, ki ustvarjamo te spremembe, kakršnekoli že so.
Novice zadnjih dni lahko v nas zbujajo mešane občutke. Naj začnem z enim izmed njih, ki je pozitiven. Nameravana mirnost demonstracij in številne izjave različnih ljudi o tem, da trdno zagovarjajo nenasilne demonstracije, ker nasilje rodi le nasilje, vse to sem sprejel z velikim zadovoljstvom. Zdel se mi je velik napredek, da so se ljudje v moji domovini končno zganili in pokazali, da se ne bodo več pustili ropati in ne bodo mirno stali, ko vladajoči uničujejo državo, hkrati pa se zavedajo, da je spremembe potrebno vpeljati le po mirni poti.
Verjamem, da nas v prepad in propad lahko odpeljeta dve skrajnosti. Po enem scenariju se tokratne demonstracije lahko, tako kot že mnoge pred njimi, zopet razvodenijo in služijo le sprostitvi nakopičene jeze in nezadovoljstva, da bi bilo nato ljudstvo po njih spočito za nove udarce politike in kapitala. Neuspeh samih protestov pa bi še bolj pobil že tako načeto moralo ljudi, ki v njih več ne bodo verjeli. Takrat se bodo odprle druge opcije, ki ne bodo nujno bolj uspešne in miroljubne.
Druga skrajnost, o kateri je za zdaj še skoraj nesmiselno govoriti, saj je nerealna, je možnost, ki se je zgodila v skoraj vsaki revoluciji. Zatirani se začnejo upirati, boriti proti zatirajočim, dokler jih v tem boju za moč ne premagajo, zasedejo njihovo mesto in začnejo zatirati svoje nasprotnike, v večini bivše oblastnike in njihove podpornike. Govoriti o tem sedaj je skoraj neumno in pretirano, a vsi takšni dogodki se začnejo z majhnimi koraki, tudi majhni koraki namenjeni v napačno smer pa so lahko nevarni. Zato bi na primeru aktualnega dogajanja rad izpostavil še neko pozitivno lastnost demonstracij po slovenskih mestih, ki so se prerinile na prva mesta novic tujih medijev.
Protest ali upor v večjem merilu je znak in za vsakega, ki se ga udeleži, potrditev, da je v manjvrednem položaju in nemočen, zato se bori proti tistemu, ki moč ima in ga z njo nadzira. Bori se zato, da bi se polastil njegove moči, njega pa ponižal in se mu po možnosti maščeval. Tako so potekale skoraj vse revolucije. A to ni napredek, to je prelivanje krvi zaradi kroženja oblasti in moči, ki se menjava med zatirajočimi in zatiranimi. Takšna nemoč in šibkost se je najbolj pokazala na primeru skupine zamaskiranih razgretežev, ki so v Ljubljani ukradli protest. Pomešali so se med mirne protestnike in začeli z nasiljem. Nasilje pa je najbolj primitiven pokazatelj, da smo nemočni, ne dovolj sposobni in da priznavamo položaj vreden manj od tistega, ki ga zasedajo oni proti katerim se borimo.
Takšno nasilje, ki se je zgodilo v Ljubljani in tudi že prej v Mariboru pa lahko tistim na oblasti podari krasno priložnost in izgovor, da v imenu »varnosti« in »obvladovanja razmer« povečajo svoje pristojnosti in nadzor, ki bo koristil uresničevanju njihovih koristi. Tudi to je že zelo star trik zgodovine, ki se uporablja prepogosto. Nasilje na eni strani bo tako vedno sprožilo nasilje na drugi, a skoraj nikoli odgovor ni sorazmeren, ampak je za nianso ostrejši, kot tudi naslednji odgovor in tako naprej… Zato sem vesel in upam, da je res, da se večina Slovencev zaveda, da morajo protesti biti mirni, a še vedno odločni.
Kajti uporaba nasilja je pomanjkanje domišljije in ustvarjalnosti. Ustvarjalnost pa se pokaže, ko ljudstvo ne le protestira proti vsemu, kar pride »od zgoraj«, ampak demonstrira kako bi moralo biti. Ustvarjalnost se pokaže v številnih predlogih, ki so nadaljevanje kritik. Ustvarjalnost se kaže, ko se oblikujejo ideje in se aktivno predstavlja in preizkuša nove in drugačne pristope v družbi. Takšni posamezniki in skupine, ki so ustvarjalni in se ne pustijo zapeljati v nekoristen boj, ne priznavajo manjvrednega položaja, ampak se postavijo na višjo ali vsaj na isto raven kot tisti, ki trenutno držijo oblast v rokah, ker ustvarjajo alternative tej oblasti, ker vidijo, da oblast ni dovolj sposobna, država pa potrebuje nove ideje.
Takšni ljudje so neodvisni in izvzeti iz boja za moč med dvema frakcijama. Tako imajo prosto pot, da ustvarjajo lastne ideje, jih uresničujejo in s tem peljejo državo po poti napredka. Kot enega izmed takšnih primerov, bi trenutno izpostavil peticijo za vpeljavo instrumenta ljudske nezaupnice, ki bi volivcem kadarkoli omogočil odpoklic državnega funkcionarja, ki ne bi zadovoljivo opravljal svoje službe. Če se že gremo kapitalizem, naj bo ta strogo uveljavljen raje tu, kot kje drugje in naj resnično nesposobni izgubijo svoje službe. Predlogov in idej je v našem prostoru veliko, potrebno je le malo več poguma, da se jih tudi uresniči.
Moje mišljenje, kolikor naivno ali ne pač je, verjame v ustvarjanje lastnih alternativ, pogumnega in odločnega uvajanja novih, boljših praks, uveljavljanje svežih sil sposobnih mladih ali starih ljudi, dokler ne bodo prav zaradi konkurenčnosti teh alternativ, propadli in postali odvečni tisti, ki sedaj nemoralno, neumno in negospodarno upravljajo z našo državo. Upam, pa da se bo to zgodilo čim prej in čim bolj mirno, da ne bomo tudi mi kdaj izrekli stavka, ki ga je izrekla 75-letna upokojenka, ki je na protestih dejala: »Prišla sem podpret mlade. Za mene je prepozno.« Upam, da smo tako ustvarjalni, da bomo uspeli storiti vse, da tudi za nas ne bi bilo prepozno in upam, da tudi zanjo še ni.
Sebastijan Pešec
