Sem sveži diplomant. Tisti, ki imamo papir v roki, drugega, tistega o delovnem razmerju pa nikakor ne moremo dobiti. Tako je za mano že pol leta iskanja pri znancih, poznanstvih, pošiljanja prošenj, brskanja po bazah podatkov, pridobivanja članstev v zaposlovalnih agencijah, farse na Zavodu za zaposlovanje in ostalega. Seveda je to zelo obremenjujoče samo po sebi. Ko bi le bil odgovoren zgolj zase. Pa nisem. Ali vsaj, ne bom več dolgo. Že med študijem, sva s punco nenačrtovano zanosila. Sam sem bil tik pred zaključkom, ona je mlajša in z obilo podpore z moje strani bi nama zagotovo uspelo. Zdaj je situacija zelo drugačna od načrtovane, možnosti drugačne izbire praktično ni več. Na zunaj se trudim ohranjati optimizem, na znotraj pa ni tako. Počutim se odgovornega za oba, meni najbližja človeka, objektivno gledano pa v bistvu še zase ne morem poskrbeti. Mislim, da tudi ona ne verjame več, da se bodo stvari obrnile. Razočaran sem nad sabo, čutim, da se mi v razočaranju pridružujejo ona, starši in še kdo. V čudeže ne verjamem, kaj drugega pričakovati?
Matija
Okoliščine, v katerih si se znašel, vsekakor niso zavidljive. Za odločitve, ki si jih sprejel z radostjo in navdušenjem, se zdi, da so se obrnile proti tebi in te spravljajo v stisko. Odgovornost, ki jo čutiš in čas, ki se izteka, nista dejavnika, ki delata v tvoje dobro. Na točko, s katere gledaš, pa vplivata tudi tako; ožita pogled na celostno situacijo. Prva stvar, na katero je pomembno opozoriti, je ta, da vsekakor ni vsa odgovornost na tebi. Odločitev za ta skupni korak sta sprejela oba, pač z nekim manj jasnim pogledom na to, kakšna bo vajina bivanjska situacija v bližnji prihodnosti. Druga stvar, ki sledi iz tvojega pisma, je ta, da nekako govoriš o svoji zmožnosti poskrbeti za preživetje družine v nastajanju kot o edinem, kar lahko ponudiš. Materialna in finančna odgovornost do družine je ključna, ni pa edina. Ljudje si npr. običajno izbiramo partnerje na osnovi nekih drugih lastnosti, ki nas privlačijo in ne vključujejo finančnih zagotovil in kariernih poti. Kaj je tisto, zaradi česar si izbral svoje dekle in zakaj misliš, da je ona izbrala tebe? In seveda vajin odnos. Kolikšen del tvori denar in kolikšen kake druge prvine, tisto kar čutita drug do drugega, način preživljanja skupnega časa, itd., torej tisto, kar je vsebina vajinega odnosa. Ter nato, kaj to pomeni za tvojo starševsko vlogo. Na kaj pomisliš, ko pomisliš na svoje starše in njihovo vzgojo. Poskusi se osredotočiti in razmišljati o drugih plateh odnosov. Na kakšno mesto bi v tej sliki postavil materialno? Najbrž ne na prvo. Čemu ga pri sebi jemlješ kot prioritetno?
Mladi smo dandanes prisiljeni v iskanje drugačnih poti, kot smo jih videli pri svojih starših. Če je morda končna postaja enaka, pa so vmesna postajališča drugačna. Najbrž nisi oseba, ki bi zlahka in brez pomislekov prosil za pomoč tudi ljudi, ki so ti pripravljeni stati ob strani. Njihove poglede in besede si razlagaš kot razočaranje, ko pa najbrž gre za zaskrbljenost in poskušanje razumevanja tvoje stiske. Težavnost pridobivanja zaposlitve za mlade diplomante ima nacionalne razsežnosti in na žalost je povsem običajna dolgotrajnejša pot do prvega delovnega mesta. Ozadja tvojega doživljanja so deležni tudi tvoji bližnji. Pot je težavna in terja svoj davek v obliki časa, ki ga je potrebno osmisliti dotlej. Zagotovo pa še nikomur, ki je obupal, ni uspelo priti do cilja. Tvoja odgovornost je torej v vztrajnosti. Pomembno je tudi, da se ne predaš tistim pesimističnim mislim. Poskusi jih preverjati pri drugih, morda pri kom, ki ima za seboj podobno izkušnjo. V prejšnjem mesecu si lahko prebereš v reviji Študent v temi meseca tudi več o pomoči iskanja zaposlitve.
