Koncept resničnostnih šovov sega v leto 1992, ko je ameriški MTV
prikazal svojo serijo The real world, ki je podobno kot današnji Big
Brother nazorno spremljal življenja čisto običajnih posameznikov za štirimi
stenami in tako predstavil njihove vrednote, pričakovanja in vsakodnevne
razvade in navade.
Postaja jasno, da je povsod prišlo do pretirane želje ljudi po izpostavljanju širši javnosti, s tem pa tudi do čim večjega promoviranja samega sebe. Denar, slava, medijska prepoznavnost … Tovrstne ambicije marsikaterega posameznika ženejo, da bo izpolnil prijavo in upal na sodelovanje v takšnem ali drugačnem resničnostnem šovu. Večini na koncu pripada nekakšna “instant slava” brez pretiranega trdega dela, ki jo vsak izkoristi, ali pa tudi ne, čisto po svoje. Dejstvo je, da se počasi oddaljujemo tudi od načina življenja, ki je temeljil bolj ali manj na zasebnosti, še posebej glede spolnosti in privatnega življenja. Danes pravzaprav lahko vse to spremljamo preko televizijskih ekranov in kadarkoli preko interneta. Ali je to naslajanje nad ljudmi za ekrani, ki jih lahko kot gledalci opazujemo, kako se tuširajo, opravljajo in kregajo, in se s tem na nek način zabavamo nad “nesrečo”drugih? Zanimiva pa so tudi stopnjevanja čustev in dramatičnih zapletov, kar zagotovo pritegne marsikaterega gledalca. Vse je vredno ogleda prav zaradi nemoralne želje, da se prikaže človekovo najslabšo plat, njihove najhujše razvade in podobno. Nekateri se mogoče poistovetijo s kandidati, drugi spet potiho obrekujejo in se zgražajo … verjetno tudi ni težko verjeti, da se starši, ki gledajo svojega otroka, ki se naceja z alkoholom, pleše striptiz in preklinja, na koncu ne
hvalijo, kako dobro so vzgojili svojega otroka. .
Za vse pa so tako ali tako “krivi” organizatorji, ki ponujajo takšne in drugačne
resničnostne šove na komercialni televiziji. Kar ni prav nič čudno, saj ima
najverjetneje največjo moč oglaševanje in večanje dobička. Gledanost pa zato
tudi ni nič manjša, zato se vse vrti v začaranem krogu, kjer smo vsi bolj
ali manj srečni in veseli.
V naši mali deželici smo kar hitro sprejeli in se vključili v novodobno
smernico popularne kulture. Big Brother in njegovi stanovalci dajejo
prav lep vpogled v njihov privaten stil življenja širni Sloveniji. O vprašanju, ali je
to v skladu z načeli etike in moralnih obveznosti, obstajajo različna
mnenja. Verjetno pa tudi ni prav veliko tistih, ki si ne bi vsaj enkrat ogledali našega prvega resničnostnega šova Sanjski moški, Bara in drugih. In ker enkrat ni nobenkrat, se marsikdo kar naenkrat zave, da ni zamudil niti ene oddaje in že glasuje za svojega favorita. Mogoče ima v Sloveniji velik vpliv na gledanost resničnostnih šovov tudi naša majhnost in dejstvo, da vsak pozna vsakogar. Nič kaj me niso presenetili rezultati ankete, ki je spraševala po spremljanju resničnostnega šova Sanjska ženska. Več kot polovica slovenske populacije si je šov želela ogledati, najbolj zaskrbljujoč pa je podatek, da si vse več mladoletnih želi več predvajanja prav tovrstnih oddaj. Že podatki o številu prijavljenih na prvi Big Brother pri nas rušijo rekorde s kar 1720 prijavami. Kar nam pove, da ljudi, željnih hitre slave, pri nas res ne primanjkuje. Leta 2005 se je na večjih televizijskih postajah zavrtelo vsaj 34 resničnostnih oddaj, italijanska komercialna televizija predvaja skorajda samo oddaje in šove. Drugače je v Franciji, Veliki Britaniji, Avstriji, kjer je priljubljenost do tovrstnih šovov nižja in počasi upada. En izmed najbolj perečih problemov, ki pestijo takšne šove, je dejstvo, da največkrat zmagajo moški; ti si edini lahko privoščijo popolnoma skrajno obnašanje, pa ne bodo pristali na vročem stolčku. Kako naj se potem pogovarjamo o enakovrednosti moških in žensk …?
In katera skupina ljudi redno spremlja takšne šove? Pred kratkim sem nekje zasledila Rugljevo strokovno analizo kandidatov za resničnostne šove. Po njegovem so to nevrotični izgubljenci, ki si prazna in lena življenja poskušajo brezupno popestriti, a si jih ne popravljajo.
Jasno je dejstvo, da so najštevilnejši pripadniki resničnostnih šovov mlade osebe med osemnajstim in štiridesetim letom. Marsikdo bi morda pripomnil, da so to zgolj navadni ljudje, ki nimajo početi res nič pametnejšega, kot da srepo zrejo v ekran in se istočasno poneumljajo. Vendar je ogromno takih, ki si šov ogledajo z nič kaj
zanimanja, pa vendar vse vedo. V tujini so prijavljeni kandidati
resničnostnih šovov povprečneži, ki se s pretirano samozavestjo in
željo po prepoznavnosti na vse moči trudijo pograbiti 5 minut slave. Naši kandidati se pravzaprav ne razlikujejo kaj dosti. Le malokateremu je uspelo prodreti na slovensko medijsko sceno in tam tudi ostati. Seveda pa je slava relativen pojem; kot mi je zaupal nekdanji udeleženec resničnostnega šova Bar II, Gregor Žonta, je pravzaprav res, da je udeležba v resničnostnih oddajah odvisna od vsakega posameznika.
Vsem je bilo dokaj jasno, da si bil zelo zabaven in sproščujoč fant, ki
se verjetno ni prijavil le zaradi denarne nagrade?
Ni se mi šlo samo za denar,ampak tudi za enkratno priložnost in doživetje v
reality šovu.
Ti je Bar II pomagal pri samopromociji? Imaš sedaj veliko dela in
ponudb?
Bar II mi je vsekakor pomagal pri promociji. Ponudb in dela imam
precej. Mojim aktivnostim lahko sledite na spletni strani
www.gregorzonta.com. Uresničuje se mi tudi moja velika želja, saj konec
aprila odpiram gostinski lokal v Škofljici pri Ljubljani (bivši Rally bar).
Big Brother se precej razlikuje od Bara. Bi se še kdaj prijavil na resničnostni šov, ko si enkrat to že izkusil?
Vsekakor bi se na reality show še enkrat prijavil, saj je bila izkušnja zelo
pozitivna. Najbolj me je pritegnil izziv, kako preživeti 24 ur pod
kamerami. Seveda nikogar nočemo prikrajšati za ogled takšnih oddaj, vendar morda ne bi bilo slabo, če bi se včasih vprašali: “Zakaj za vraga
že tri ure zrem v monitor?” in se rajši odpravili na daljši sprehod.
Ana Železnik
