Po desetih letih bobri ponovno v ZOO Ljubljana! Iz živalskega vrta Brno, sta prav v tednu, ko smo praznovali Mednarodni dan bobra, prispela dva mlada bobra. Iz živalskega vrta Zagreb smo pripeljali šimpanza Borisa za družbo trem našim odraslim samicam. Žal je poginila kamela Karamela, ki smo ji jeseni za družbo pripeljali samca Seppa. Pomlad pa nas je obdarila s številnimi mladiči, tako med divjinskimi kot domačimi živalmi.
Kanadska bobra
Iz Živalskega vrta Brno na Češkem smo prav v tednu, ko obeležujemo Mednarodni dan bobra (7. april), pripeljali mlad par kanadskih bobrov. Mednarodni dan bobra je namenjen osveščanju javnosti o bobrih in njegovi ogroženosti v naravnem okolju. Bober je bil v Sloveniji iztrebljen daljnega leta 1643. K nam se je ponovno naselil iz Hrvaške leta 1998. Od takrat se uspešno razmnožuje in širi po reki Krki, Radulji, Dobličici, Muri, Sotli in Dravi. Ta ”krajinski arhitekt” pomaga od človeka spremenjene rečne struge vrniti v njihove naravne oblike in ponovno vzpostavlja naravne vodne ekosisteme.
Mlad par smo naselili v prenovljeno ogrado bobrov nad morskimi levi. Iz vode smo očistili mulj, uredili podzemna bivališča za bobre in jih s tuneli povezali s podvodnimi vhodi in izhodi.
Šimpanz Boris
Kar nekaj let smo čakali na rezultate genetskih raziskav krvi naših šimpanzov, iz katere smo potrdili podvrsto, kateri pripadajo naše samice. Genetsko se je za naše samice izkazal za najbolj primernega samec Boris, ki pripada isti podvrsti in je bival v
Zagrebškem živalskem vrtu. Šimpanz Boris je genetsko zelo pomemben za nadaljevanje populacije te podvrste šimpanzov v živalskih vrtovih. Prejšnji teden smo ga pripeljali iz ZOO Zagreba ter ga namestili v karantenskem prostoru za šimpanze v našem vrtu. Po približno mesecu dni se bo lahko pridružil našim samicam. Upamo, da se bo nova skupina dobro ujela. Mojca ima 40 let in je ena najstarejših živali poleg jastrebov in slonice v našem ZOO-ju in po vsej verjetnosti ne bo več imela mladičev. Odigrala pa bo pomembno nalogo ”stare mame” in pomagala pri vzreji mladičev neizkušeni hčerki Neži. Tako bomo vsem šimpanzom nudili dobro socialno strukturo za življenje v skupini.
Kamela Karamela
Kameli Karameli so odpovedale ledvice, zato smo jo humano usmrtili, da se ne bi mučila. Izguba nas je prizadela, saj se je Karamela skotila prav v našem ZOO-ju. Lani v jeseni smo ji za družbo pripeljali samca Seppa iz Danske, ter upali, da bosta zadovoljen par. Seveda se bomo sedaj potrudili, da tudi Seppu čim prej pripeljemo kameljo družbo.
Letošnji naraščaj
Naraščaja se veselimo pri zelo ogroženi vrsti zlatolični gibon. Par, z imenom Liling in Liping, ki je genetsko najvrednejši par v Evropi, je star 27 let in se počasi bliža koncu reproduktivne dobe. Doslej sta rodila 7 samcev in 1 samico. To je njun deveti mladič. Sta izredno skrbna starša. Samec je zelo zaščitniški do samice in mladičev. Ko mladiči odrastejo, zapustijo svoje starše in se osamosvojijo. Tako smo 4 mladiče že oddali v evropske živalske vrtove, dva pa še čakata na oddajo in smo ju začasno namestili v domovanje poleg šimpanzov.
Redka in ogrožena podvrsta liči antilop je skotila mladiča konec februarja. Te antilope so razširjene le v močvirnem predelu ob reki Kafue v Zambiji. V vodo bežijo pred plenilci, zato imajo podaljšane in razširjene parklje.
Pri divjih svinjah so se letos skotili štirje mladiči, ki jih krasi črtast vzorec na hrbtu, da se v naravi lažje skrijejo pred plenilci.
Najmlajša pa sta mladiča mar, glodavcev, ki živijo v pampah Južne Amerike.
Predvsem otroci pa se bodo razveselili številčnega naraščaja pritlikavih koz, ovc in pujsov v otroškem ZOO-ju ter drežniške koze, jezersko-solčavske ovce in zebuja v ogradi domačih živali.
Bober (Rod Castor)
Dve vrsti
Evrazijski bober (Castor fiber) je največji glodavec Evrope. V Evropi je bil že skoraj popolnoma iztrebljen, poznamo 8 podvrst. Včasih so jih ljudje lovili predvsem zaradi kožuha in bobrovine, ki naj bi imela zdravilne učinke.
Kanadski bober (Castor canadensis) je manjši in temnejši od evrazijskega ter ni ogrožen, razširjen je s 24 podvrstami. Kanadski bober ima širši rep od evrazijskega.
Razširjenost
Včasih so bili evrazijski bobri razširjeni po vsej Evropi in Srednji Aziji, danes pa živijo le še ob nekaterih rekah v Franciji, Nemčiji, na Poljskem, v Skandinaviji in v Rusiji. Kanadski bobri so razširjeni po Severni Ameriki. Marsikje po svetu so bobri zavarovani in v zadnjih letih jih marsikje po Evropi uspešno znova naseljujejo. V Sloveniji so bobre iztrebili v 17. stoletju. Leta 1998 so ponovno opazili prve bobre v spodnjem toku reke Krke.
Življenjsko okolje
Življenjsko okolje so gozdnata območja ob zamuljenih ribnikih in jezerih ter v počasi tekočih rekah s številnimi meandri ter na obdelovalnih površinah. Na kakovost vode bobri niso zelo občutljivi. Evrazijski bober živi v nižinah, kanadski bober pa do 3.400 metrov visoko. Voda mora biti zagotovljena vse leto. Po vodi potujejo, vanjo se zatečejo ob nevarnosti, poleti se v njej ohlajajo, pozimi pa skladiščijo hrano.
Telesne značilnosti
Bober je drugi največji in najtežji glodavec (za kapibaro) na svetu. Tehta do 30 kg, samice so manjše in lažje od samcev. Dolžina je do 100 cm, rep je dolg do 40 cm. Je največji glodavec Evrope in malo večji od kanadskega bobra.
Telo je čokato z manjšo površino glede na volumen, zato je tudi v ledeni vodi manjša izguba toplote. Noge so mišičaste. Glava je velika. Uhlje ima majhne. Oči imajo prozorno mreno, ki poteka od notranjega očesnega kotička navzven in ščiti oko pred vodo.
Kožuh je gost in ščetinast, rjave do skoraj črne barve. Gosto podlanko prekriva daljša resasta dlaka.
Rep je ploščat in luskast in je namenjen krmarjenju pri plavanju. V njem se kopičijo zaloge maščobe za zimsko obdobje. Rep je pomemben za termoregulacijo v poletni vročini. Bober z repom lahko plosko udari po vodni gladini. Glasen pok opozori ostale bobre na nevarnost.
Močni in dletasti sekalci so preoblikovani v glodače, ki nenehno rastejo in so pokriti s sklenino oranžne do kostanjevo rjave barve. Z njimi lahko 40 cm debelo drevesno deblo preglodajo v eni noči. Bobri lahko s svojimi glodači v nekaj minutah podrejo drevo s premerom 10 cm.
So dobri plavalci in pod vodo lahko preživijo veliko časa, saj med potapljanjem lahko zaprejo sluhovod in nosnici. Pri plavanju jim je v pomoč tudi plavalna kožica med prsti zadnjih nog. Drugi in tretji prst zadnjih nog ima dvojni krempelj, s katerim si prečesavajo kožuh in odstranjujejo zajedavce.
Ob zadnjični odprtini imajo parno analno vrečko in parno vrečko z bobrovino, ki se odpirajo v stok. Bobrovina ima vonj po mošusu, ki so ga še nedavno uporabljali v zdravilstvu in pri izdelavi parfumov. Z izločkom obeh žlez bobri označujejo svoje ozemlje. Žlezo imata oba spola. Z maščobami analne žleze si mažejo in negujejo kožuh, da se ne premočijo do kože.
Bobrovo gnezdo in jezovi
Bobri s svojim načinom življenja vplivajo na okolje. V blatni breg si kopljejo rove in brloge. Vhod vanj se odpira pod vodno gladino. Brlog je lahko dolg 0,8 do 11 metrov. Izba ima v premeru 50 do 80 cm. V razsežnih močvirjih, kjer ni ustreznega brega, si bober naredi značilno bobrišče. Gnezdo je pod kupom iz drevja in vejevja, dodatno ga utrdijo z blatom. Zgradba je lahko do 2 metra visoka in izredno trdna. Gnezdo je zelo trdno in stoji poleg ali na sredini vode. Temelji so pod vodo, kjer je tudi vhod v gnezdo. Na površju z vejami in blatom naredijo nekakšno kupolo, kamor shranjujejo hrano.
Pred plenilci bobre varujejo tudi jezovi, ki jih gradijo preko potokov in manjših rek ter s tem ustvarijo umetna jezerca sredi katerega si zgradijo domovanje. Naredijo jih iz kamenja, blata, palic in vej. Običajno so jezovi dolgi od 5 do 30 m, pa tudi preko 100 m in visoki do 3 m. Za jezom se voda razlije in poplavi dolino. Tako si bober olajša dostop do hrane. Najmanjši nivo vode jezerca je pol metra. Bober lahko koplje tudi do 450 metrov dolge podzemne kanale.
Način življenja
Bobri so pretežno dejavni ponoči in v mraku, zato so tudi v živalskem vrtu vidni predvsem v popoldanskem času. Živijo v družinskih skupnostih in pari so skupaj vse življenje. Družina šteje okoli 14 članov. So teritorialni. Svoje območje označujejo z izločki žlez. Velikost območja je odvisna od populacijske gostote, razpoložljive hrane in letnega časa. Običajno meri od 0,5 do 12,8 kilometrov vodotoka. So odlični plavalci in potapljači. Pod zemljo kopljejo rove, na površju pa si gnezdo naredijo iz vejevja, kamenja in blata. Zime ne prespijo, vendar pozimi pri temperaturi okoli zmrzišča omejijo gibanje zaradi varčevanja z energijo. V vodi se lahko podhladijo za 4 stopinje, nato se na kopnem ogrejejo, ko si prečesavajo kožuh. Poleti se hladijo tako, da rep pomočijo v vodo.
Plavajo s hitrostjo 7,2 km/h. Poganjajo se z zadnjimi nogami, z repom pa krmilijo. Pod vodo zdržijo do 15 minut.
Na kopnem so počasni in neokretni. Premikajo se večinoma po vodi. V vodo se zatečejo ob nevarnosti.
Pestra prehrana
Bober je rastlinojed. Prehranjuje se z več kot 230 rastlinskimi vrstami (80 drevesnih in 149 zeliščnih vrst). Prevladujejo zelišča, ki rastejo na kopnem kot so: metlika, dresen, kislica, potonika, trst in tudi z vodnim rastlinjem, kot so lokvanj in blatnik ter listje in lubje grmovja in drevja (vrba, topol, jelša in hrast).
Pri prehranjevanju ne gredo več kot 10 metrov od vode. Poleti se večinoma hranijo z zelišči, pozimi pa z vejami.
Hrana se prebavlja šele v zadnjem delu črevesja, zato bober izkoristi le 30 % celulozne hrane. V slepem črevesu nastajajo z vitamini bogati mehki iztrebki, ki jih bober poje. Ta pojav imenujemo cekofagija. Bobri se lahko prehranjujejo tudi pod vodo, kar jim omogočata dve prilagoditvi: poklopec, ki v ustih leži nad mehkim nebom in mu omogoča dihanje samo skozi nosnici ter izbočen koren jezika, ki se prilega trdemu nebu in vodi zapira pot v dihala.
Razmnoževanje
Bobri se parijo v vodi od januarja do marca. Brejost traja 3,5 mesecev. Samice maja ali junija skotijo do 5 mladičev. Mladiči so že odlakani in vidijo, po nekaj dneh že plavajo, v družini pa ostanejo 2-3 leta. Živijo do 20 let.
Ugotavljanje prisotnosti bobra
Bobrovo prisotnost najlažje ugotavljamo po sledeh. Najznačilnejši so sledovi hranjenja. Bober, za razliko od ostalih glodavcev, gloda le s spodnjimi glodači. Z zgornjimi se pričvrsti na predmet, z gibi spodnje čeljusti pa gloda. Žlebasti sledovi na drevju so do 8 mm globoki. Deblo gloda po obodu približno pol metra od tal. Veje nagrize na meter dolge kose in jih zvleče na prostor ob vodi, kjer se hrani. Bobrovi iztrebki so dolgi do 4 cm in široki do 2 cm. Vedno se iztreblja v vodi. Značilni so sledovi stopal s plavalno kožico in ploščatega repa. Izdajo ga tudi markirni označevalni prostori iz kupov blata in vej, kjer pušča izločke analnih žlez in bobrovino ter vstopni in izstopni prostori ob vodah.
Ključna vrsta – pomen bobrov v naravi
Bober v svojem okolju velja za ključno vrsto, saj s svojo dejavnostjo vpliva na višjo raznovrstnost v okolju ter na povečanje rastlinskih in živalskih vrst. Bober ustvarja in vzdržuje mokrišča.
Jezovi vplivajo na hidrološki režim vodotokov z zadrževanjem vode in stabiliziranjem vodnega toka. S kopanjem brlogov in kanalov med vodotoki vpliva na sedimentacijo in zadrževanje naplavin. Vpliva na vsebnost hranil v vodi z vnosom hranil iz kopnega. Poveča se vsebnost ogljika in zmanjša vsebnost dušika. V nastala jezera se naselijo vrste značilne za stoječe vode. Vpliva na temperaturo vode, ki se nad jezovi hitreje ogreje. Prav tako zmanjša osenčenost reke s podiranjem dreves ob njej. Velik vpliv ima na rastline, ki se hitreje razvijejo na zaplatah s podrtimi drevesi. Spremeni se vrstna sestava vodnih nevretenčarjev, vrstna sestava rib, poveča se število dvoživk, plazilcev in ptic. Podrta drevesa so vir hrane jelenjadi, bobrove rove naseljuje vidra, ki za jezovi lovi ribe.
Plenilci
Bobre plenijo volkovi, medvedi in risi. Veliko bobrov pogine na cestah pod avtomobili ali ko se ujamejo in utopijo v mrežah.
Kanadski bobri v ZOO Ljubljana
V ZOO Ljubljana smo februarja 1992 iz živalskega vrta Zürich pripeljali par mladih kanadskih bobrov. Njihovo domovanje smo postavili v manjšem tolmunu ob potoku, za današnjo novo ogrado sibirskih tigrov. Bobra sta odtok vode iz tolmuna dodatno zajezila in si tako povišala nivo vode, prav tako, kot to počnejo bobri v naravi. V blatne bregove tolmuna pa sta si skopala podzemna bivališča. Ker so bobri pretežno nočno dejavne živali, so jih obiskovalci večinoma lahko opazovali ob popoldnevih in v času hranjenja.
Bobra sta se pri nas dobro počutila in bila uspešna v razmnoževanju. Bregove tolmuna sta s svojimi potomci močno spodjedla s kopanjem rovov, zato smo jih preselili v novo domovanje v bajer, v bližini morskih levov. Tam smo z mrežo zaščitili tla pred kopanjem. Bobrom pa smo iz bajerja speljali podvodne cevi v nadvodne podzemne brloge z zračniki, kjer so spali in kotili mladiče. Trinajst let so se bobri pri nas uspešno razmnoževali in imeli skupaj 19 mladičev. Leta 2005 so poginili zadnji bobri od starosti ali bolezni.
Obiskovalci so večkrat izrazili željo po ponovnem prikazu bobrov. Zato smo leta 2013 naše obiskovalce vključili v ponovno pridobitev bobrov tako, da so nam pomagali zbrati denar za obnovo njihovega domovanja, ki se nahaja ob jezercu nad morskimi levi, preko dela dohodnine, ki jo lahko občan nameni v splošno koristen namen. Zbrali smo 1.400,00 Evrov, ki smo jih namenili za obnovo.
Po desetih letih, smo iz živalskega vrta Brno, prav v tednu, ko praznujemo Mednarodni dan bobra, pripeljali mlad par.
Šimpanzi v ZOO Ljubljana
V Živalskem vrtu Ljubljana živijo tri samice šimpanza in sicer Mojca, ki se je rodila leta 1974 v Afriki in je k nam prišla kot mladič leta 1976 iz živalskega vrta Corten Rene v Belgiji, njena hčerka Neža, ki se je rodila leta 1998 v ZOO Ljubljana in vnukinja Nika, ki se je prav tako rodila v ZOO Ljubljana leta 2000.
Živalski vrt Ljubljana je član Evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev – EAZA. V okviru te zveze deluje svetovalna skupina za človeku podobne opice, v kateri koordinator iz ZOO Kopenhagen vodi rodovno knjigo za vse šimpanze v evropskih živalskih vrtovih. V naravi živijo 4 podvrste šimpanzov. Zaradi nujne potrebe po omejevanju rojstev pri šimpanzih v ujetništvu, zaradi pomanjkanja ustreznih kapacitet, zaradi njihove dolge življenjske dobe ter zaradi ogroženosti v naravi, je leta 1995 nastala pobuda, da bi z genetskimi raziskavami določili podvrste šimpanzov v živalskih vrtovih ter v prihodnosti gojili le čiste podvrste in ne križancev med njimi. Strokovna skupina EAZA-e je 2 leti pridobivala vzorce divjinskih šimpanzov iz Afrike ter na podlagi teh razvijala ustrezne metode za analizo. Leta 2011 smo v Kopenhagen poslali vzorce naših šimpanzov, 2 leti pa je trajalo, preden so uspeli testirati večino šimpanzov v živalskih vrtovih. Izkazalo se je, da sta Mojca in Neža zahodna podvrsta šimpanza, Nika pa je križanec med zahodno in vzhodno podvrsto šimpanza.
Ko smo prejeli rezultate genske analize smo sledili smernicam EAZA-e, da našim odraslim samicam pripeljemo odraslega samca iste podvrste, ki bi se lahko paril z Mojco in Nežo ter tako zadostili nujni socialni potrebi vsake skupine šimpanzov po skrbi za naraščaj in prenosu izkušenj, ki je za te, izrazito socialne živali, ena pomembnejših. Smernice skušajo zagotoviti reprodukcijo čistih osebkov ter omejiti reprodukcijo hibridov, z vstavljanjem reproduktivnih parov ali skupin med nereproduktivne osebke. Tako vsem živalim lahko nudimo dobro socialno strukturo za življenje v skupini.
Kot najprimernejšega samca za naše samice in genetsko pomembnega za to podvrsto šimpanzov, nam je koordinator za šimpanze, ki vodi rodovno knjigo v okviru EAZA-e, priporočil samca Borisa iz ZOO Zagreba. Boris se je rodil 22. novembra 1987 v ZOO Krefelde v Nemčiji. V ZOO Zagreb je prišel leta 1994. K nam smo ga pripeljali v začetku prejšnjega tedna in ga za en mesec namestili v karantenski prostor. Nato pa mu bomo omogočili, da se bo spoznal z našimi samicami.
