Zakaj pa ne. Priložnost, ki sem si jo želel že dolgo časa, je končno potrkala na moja vrata in sem se prijavil na objavljen razpis ŠOU-a v Ljubljani. Naj vam najprej povem nekaj besed o sebi, saj bom poskušal deliti svoje izkušnje z vami iz prve roke. Matic, me je ob rojstvu poimenoval brat, ter navdušil z svojim entuzijazmom za študijem računalništva na Fakulteti za računalništvo in informatiko. Skozi semestre sem spoznaval vse prednosti in slabosti, ki jih prinaša obdobje študentarije. Žurke, neuspeli poskusi opravljanja izpitov, romance ter neprespane noči. Saj veste, kako to gre. No, pa da ne bom dolgotvezil, bom raje prešel na bistvo. Po pisanju čim bolj inovativnega motivacijskega pisma ter življenjepisa se je na razpis za poletno šolo v Šanghaju prijavilo kar 160 študentov Univerze v Ljubljani. Ni tako malo kot se zdi, a po prvem selekcijskem postopku nas je ostalo le še 100. Stoterica nas je nato potrkala na vrata ŠOU-a, kjer so potekali nadaljnji intervjuji s tri-člansko zasedbo na drugi strani mize. Vprašanja so se vrstila, za prve so bila uspešna, za druge spet ne. Minilo je kar nekaj časa preden je končno prišel težko pričakovani email v moj e-poštni nabiralnik s pozitivnim odgovorom. Seveda sem se razveselil vsebine in takoj so se mi začele porajati misli o pohajkovanju po ulicah Šanghaja ter raziskovanju še meni nepoznane kulture. Seveda, pa sploh ne bom omenjal misli, ko se bom končno sprehajal med azijskimi dekleti – vsi vemo, da nekaterim od nas pospešijo srčni utrip. No malo za hec, malo za res. Po končno izbrani šestdeseterici študentov iz vseh fakultet smo pričeli s predavanji, kjer smo začeli spoznavati kitajsko kulturo ter njihove načine življenja, ki ga ponuja ljudska republika Kitajska. Znanje o kulturi, jeziku ter zgodovini so nam podajali profesorji iz prve roke. V uvodnih predavanjih smo se spoznali z načinom življena na Kitajskem, njihovimi navadami, jingom in jangom ter se dotaknili težko pričakovane kitajščine. Iz predavanja v predavanje sem se bolj veselil novih izrazov ter besed. Seveda, začeli smo bolj počasi, a kmalu smo se naučili tudi uporabe nam študentom zanimive terminologije – “Wo yào pí jiu!”. “Rad bi eno pivo!” in narisal se je nasmeh na naših obrazih. Kljub zahtevni izgorjavi, kjer so se naše obrazne mišice raztegovale na vse strani, smo le natrenirali tiste osnove za osnovno preživetje na ulicah Kitajske. Čas poletne šole se je bližal in počasi smo začeli kupovati letalske karte ter se prijavljati za vizo. Drugi prej, drugi kasneje. Ne bi si mislil, vendar je bila zanimiva izkušnja, saj so cene kart poskakovale dnevno iz 500 € pa vse do 800 € (višjih rajše ne bom omenjal). Z željo, da se med seboj “izbranci” bolje spoznamo, smo preživeli skupaj tudi prijetno kosilo. Toliko različnih fakultet in še več različnih osebnosti. Če mene vprašate, ni boljšega kot super debata ob kosilu s kolegi z druge fakultete, ki prav tako entuzijastično pričakujejo novo življensko izkušnjo v miljonskem mestu. Kmalu zatem pa je prišel dan, ko sem moral “skočiti” na letalo. Seveda pred tem, ni šlo brez raznih kafetkov s prijatelji ter prijateljicami in bližnjimi sorodniki. Prav nasmejalo me je, kako me je večina moške populacije prosila, da naj pripeljem kako kitajko s seboj v Slovenijo. Po drugi strani, pa so tu seveda dekleta, ki so izrazile želje po razno raznih materialnih stvareh, hehe. Pred odhodom ni šlo brez solz na obrazih svojcev ter njihovih objemov. En mesec na drugem koncu sveta pa le ni kar tako, kajne? Kot študentu z malimi dohodki, pa so nam nekateri seveda tudi “stisnili” kak evro pod roko. Hvala vam! Napočil je dan 9.7., ko sem sedel na letalo na Brniku ter se najprej ustavil na vmesnem postanku na letališču v Istanbulu. Pivo 8.5 €? No pa dajmo, živi se le enkrat! Po 9 urnem letu sem končno prispel na letališče in tam so me pričakali prijatelji iz društva AIESEC, v katerem sem tudi sam v Ljubljani. Bili so super prijazni, pomagali so mi z nakupom kart za metro, menjavo denarja ter me pospremili do hostla. Vožnja z metrojem je trajala skoraj 2 uri iz letališča do mojega prenočišča za prvih nekaj dni. Nastanjen sem v hostlu, ki je v središču Šanghaja. Do glavne ulice me loči le 5 minut hoje, kjer se dnevno sprehodi okoli milijon različnih ljudi. Takoj po nastanitvi sem si s prijateljico, ki me je tudi pospremila do hostla, ogledal še hiter ogled Šanghaja ter se sprehodil po znamenitem Šangajskem Bund-u. Za kitajce je to zelo priljubljeno mesto za sprehod v večernih urah, kajti nahaja se tik ob reki Huang Pu, ki teče skozi središče Šanghaja in ločuje mesto na zahodni ter vzhodni del. Kasneje v večernih urah sem se vrnil v hostel, kjer sem spoznal tudi svoje nove “cimre”, s katerimi sem poizkusil tudi kanček nočnega življenja v Šanghaju. Tako sem že prvi večer videl v enem izmed nočnih klubov kitajskega Michaela Jacksona, ki je bil videti prav avtentičen – tako po izgledu kot po plesnih korakih. Skratka, vidi se marsikaj, saj je Šanghaj stičišče mnogih kultur in tu lahko doživiš mariskaj. Več o mojem obisku, izkušnjah ter pripetljajih pa v naslednji objavi J. Zai jian!
Matic Kašnik
