Šolnine so bile letos v povprečju višje kot leto prej. Kako se bo zgodba nadaljevala? Nam zdaj zaradi krčenja mest za izredni študij že vsem po vrsti grozijo šolnine? Zbrali smo nekaj komentarjev in preverili, kaj nas čaka v letu 2008/2009.
Že hiter pregled letošnjih in lanskih šolnin na štirih slovenskih univerzah pokaže, da so se nekatere šolnine malenkostno, nekatere pa kar občutno povišale. Nekaj jih je ostalo nespremenjenih, peščica pa se jih je celo znižala, zabeleženi inflaciji navkljub. Tako kakšnega posebej močnega ali enotnega trenda višanja šolnin ni zaznati, čeprav spremembe so in so si jih denarnice študentov določenih študijskih programov prav gotovo zapomnile.
Na Univerzi v Mariboru je opaziti tako posamezna zvišanja kot znižanja šolnin, Univerza v Novi Gorici (UNG) pa je svoje šolnine v primerjavi s študijskim letom 2006/2007 nekoliko podražila. Za letnik dodiplomskega bolonjskega programa je bilo treba letos odšteti okrog 100 do 200 EUR več kot lani, razlika pri drugostopenjskem študiju pa je znašala nekje med 300 in 350 EUR. Zaprosili smo za komentarje vodstva obeh univerz, a žal ni bilo odziva.
So pa zato toliko bolj ustrežljivo odgovarjali na naša vprašanja Ljubljančani in Primorci. Najprej je prelet cenika Univerze na Primorskem (UP) za obe leti pokazal, da se je nekaj šolnin povečalo tudi za 100 pa vse tja do 350 EUR, medtem ko jih je precej ostalo enakih kot lani. Dva podiplomska doktorska študijska programa tretje stopnje pa sta se za študente znatno pocenila, in sicer za približno 1400 oziroma 1300 EUR. Kaj se pravzaprav dogaja, pojasnjuje rektor UP, dr. Rado Bohinc: “Šolnine so članice izračunale na podlagi 5., 6. in 7. člena Pravilnika o šolninah in drugih prispevkih v visokem šolstvu. Predlog povišanj šolnin je v okviru sprejemanja cenika potrdil Upravni odbor UP že lansko leto, in sicer na seji 16. 7. 2007. Ta cenik je bil v manjšem delu dopolnjen še na julijski seji UO. Povprečno povišanje za članice UP znaša približno 5 odstotkov. Te spremembe so po moje prevelike glede na rast življenjskih stroškov; nikakor pa to ne sme pomeniti, da gre za spremembe v dojemanju visokošolskega izobraževanja kot pretežno zasebne dobrine. Osebno takšni usmeritvi nasprotujem in si bom prizadeval, da v mojem obdobju ne bo povišanj nad inflacijsko stopnjo.” Dr. Bohinc je tudi sicer proti uvajanju in plačevanju šolnin: “Ustanovitelj, ministrstvo oziroma država, mora zagotavljati stabilno in zadostno financiranje visokega šolstva, da zaradi izpadov tega financiranja ne bi obremenjevali študentov.”
Uvajanju novih šolnin odločno nasprotuje tudi rektorica Univerze v Ljubljani, dr. Andreja Kocjančič: “Moje mnenje o šolninah ostaja nespremenjeno. O šolninah bi lahko razmišljali zgolj pod pogojem, da bi imeli pravično in učinkovito štipendijsko politiko, ki bi omogočila izobrazbo tudi tistim, ki si šolnine ne morejo privoščiti. Verjamem, da je znanje splošno dobro. Vanj je potrebno investirati mnogo več sredstev in ne zniževati obseg sredstev za študijsko dejavnost ter hkrati iz le-teh znižanih javnih sredstev napajati nove zasebne šole.” Glede obstoječih šolnin pa na ljubljanski univerzi (UL) zagotavljajo, da se v zadnjih dveh letih niso spremenile in se niso niti uskladile z letno inflacijo.
Toda šolnine izrednih študentov za članice univerz še vedno predstavljajo pomemben prihodek, mesta za izredni študij pa se očitno krčijo. Mar to pomeni, da lahko redni študentje sčasoma pričakujejo plačljiv študij? Ministrica za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Mojca Kucler Dolinar zagotavlja, da ne: “Šolnin v Sloveniji, razen za izredni študij, ni. Trenutno tudi ne razmišljamo o tem, da bi jih uvajali. Zakon o visokem šolstvu jasno pravi, da študij na prvi in drugi bolonjski stopnji financira država. Število razpisanih mest za izredni študij zmanjšujemo zato, ker želimo povečati dostopnost študija za čim več državljank in državljanov, zato povečujemo število mest na rednem študiju.”
.
Dr. Bohinc pa administrativnemu omejevanju vpisa izrednih študentov nasprotuje, saj meni, da je “pravno neutemeljeno, diskriminatorno in vsebinsko nelogično”. Pravi, da “omejevanje izrednega vpisa hkrati pomeni kršitev ustavne pravice do izobraževanja (1. odstavek 57. člena Ustave RS). Ta pravica ne pomeni le pravice do izbire študijske smeri, marveč tudi pravico izbrati visokošolski zavod, na katerem se želi nekdo izobraževati, kar nadalje pomeni, da mora imeti vsakdo pravico, da se pod enakimi pogoji poteguje za vpisno mesto na katerem koli visokošolskem zavodu v državi, če študij plača sam.” Rektorica Kocjančičeva pa poudarja, da “načeloma manjše število izrednih študentov pomeni, da se odpira več mest za redni študij.” Še dobro, kajti nekatere šolnine se bodo kar konkretno povišale! Pa poglejmo …
Na UP se bo nekaj programov podražilo za 60 do 400 EUR, nekaj doktorskih bolonjskih programov pa bo svoje cene praktično podvojilo, tako da bodo šolnine poskočile tudi po nekaj tisoč evrov za posamezni letnik. Globlje v žep bo moralo seči tudi veliko izrednih študentov UL, a so primeri (več) tisoč evrov visoke podražitve redki. Veliko šolnin ostaja na isti ravni. Na UM je, morda nekoliko presenetljivo, šolnina za letnik specialističnega programa ter prvega letnika dodiplomskega študija v povprečju padla za več kot 10 odstotkov, UNG pa je podražila prvostopenjske programe, a “le” za 100 EUR po letniku.
Martina Srblin
