Solidarnost je v Velikem splošnem leksikonu DZS definirana kot ‘družbena povezanost posameznikov’, ki se zgodovinsko pojmovno povezuje z delovanjem delavskih gibanj, sindikatov, in s katoliškim družbenim naukom.
Dejansko je ta pojem lahko precej prazen, le retorična, populistična prvina, tako da se včasih zdi, da nismo daleč od tega, da bi ostal omejen, denimo na načelo socialnega zavarovanja v sistemu socialne varnosti v Sloveniji (zaenkrat še veljaven). Tako je medčloveška solidarnost danes pogosto slišana beseda, a v praksi premalo aplicirana.
Sam sem o tem pojmu ponovno začel malo bolj razmišljati po svoji dokaj naključni udeležbi na eni izmed delavnic, ki so jo priredili demonstranti pred Ljubljansko borzo. Do teh demonstracij sem imel sicer v začetku rahlo zadržan odnos, saj (še vedno) menim, da so zahteve demonstrantov sicer človeku prijazne in zelo dobronamerne, vendar (še) niso dovolj strokovno artikulirane in (vsaj v večji meri) ne ponujajo konkretnih rešitev za aktualne ekonomske razmere tukaj in zdaj, ki jih zaradi kompleksnosti današnjih družbenih odnosov pač ne moremo ignorirati, ampak so bolj na nekem idealu, ki naj se nekoč uresniči (poti do tja pa ne poznajo).
Kljub temu sem se na povabilo udeležil ene izmed delavnic, v kateri smo razpravljali o pomenu pogovora za razreševanje psiholoških problemov ljudi, in bil zelo prijetno presenečen in zadovoljen.
Eden najpomembnejših vidikov, do katerega smo razpravljajoči prišli, je, da za sočloveka lahko storimo zelo veliko, če si zanj vzamemo čas in se z njim pogovorimo, pa ne ‘nekoč’, ‘jutri’, ‘prihodnji teden’, ampak točno takrat, ko nas ta potrebuje. Tako sočloveku lahko prihranimo marsikatero stisko in tudi sami imamo dober občutek medsebojne povezanosti in zavesti, da smo nekomu pomagali. V mojih očeh je to tudi eden izmed najpomembnejših vidikov medčloveške solidarnosti, saj osebi sicer namenjamo svoj čas, vendar pa nas ravno to povezuje v skupnost (dobromislečih) ljudi.
O pomenu pomoči drugim veliko govori tudi pozitivna psihologija (po mojem mnenju ena najbolj atraktivnih smeri psihologije), ki se je začela razvijati konec 20. stoletja, njeni začetniki so dr. Martin Seligman in sodelavci. Eno izmed pomembnih učenj, ki jih ‘promovira’ pozitivna psihologija, je ravno pomen nesebične pomoči drugim (altruizma), ki prinaša vsem udeleženim osebam neizmerno korist.
Študentski primer za altruizem je lahko denimo posojanje svojih zapiskov kolegom, ki jih nimajo in jih potrebujejo. Včasih med študenti na žalost prevlada logika, ‘kaj pa ti nisi hodil na predavanja in si se zafrkaval naokoli, jaz pa sem moral hoditi na vse; ne, ne dam ti jih’!
Taka logika vzdrži, če drug drugega dojemamo zgolj kot konkurenco in v najboljšem primeru kot pogodbene sodelavce (dam ti jih, če jih daš tudi ti meni). Mar ne bi bilo v tem primeru bolje razmišljati na način, kaj sem jaz na slabšem, če nekomu, ki me prosi za zapiske, zapiske dejansko posodim? On je na boljšem, jaz pa nisem na slabšem! Ali celo več; tudi jaz sem na boljšem, saj se počutim dobro, ko to naredim, vedoč, da lahko nekomu pomagam? Ali ni konec koncev bolje biti v poziciji nekoga, ki ga nekdo nekaj prosi, kot da bi moral biti jaz tisti, ki mora prositi?
Seveda tudi tukaj ne kaže pretiravati. Soljudje se namreč radi vse prevečkrat naslonijo na koga, ki je ‘najbolj priden’ in ga lahko začnejo izkoriščati, tako da tej osebi začne to škoditi. Morda bi kazalo prirediti slovenski pregovor v ‘pretirana dobrota je sirota’. Tega si namreč ne smemo dovoliti; naučiti se moramo reči tudi ne, ko je to potrebno in ko si to želimo. Resnica je namreč, da drugim lahko dobro pomagamo samo, če najprej pomagamo sebi. Podobno velja za ljubezen do druge osebe; drugih ne moremo (zdravo) ljubiti, če najprej ne cenimo, ljubimo sebe (sicer to ni ljubezen, ampak neka vrsta odvisnosti). Že Biblija je namreč učila ‘ljubi bližnjega KAKOR SAMEGA SEBE’; na poudarjen del nekateri preradi pozabijo in to ni prav.
Že večkrat sem citiral Gandhija in tudi tukaj pride prav njegova krilatica ‘bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu’. Tako torej ni produktivno razmišljanje, da ‘jaz tako ali tako sam ne morem ničesar spremeniti, če vsi delajo drugače, če vsi skrbijo le za svojo lastno rit’. Če bi vsak (le sam) delal drugače, je na globalni ravni razlika ogromna! Bodimo torej velikodušni, vzemimo pa si tudi čas za sočloveka in zase.
Blaž Božnar
