Medmeti so res posebna besedna vrsta. Za razliko od vseh ostalih, pri njih prevladuje pragmatična funkcija. To pomeni, da so že sami po sebi govorno dejanje. Namesto da rečemo »To me boli.« lahko uporabimo pastavek »Au!« in vsi vedo, kaj smo mislili. Lahko bi rekli, da so najbolj primitivne besede, še manj, le glasovi. Z njimi sporočamo razpoloženje, velevamo, nagovarjamo in posnemamo naravne glasove.
mêdmet -éta m (é ẹ́)
jezikosl. nepregibna beseda, ki izraža duševno stanje, spodbujanje k dejanju ali posnemanje zvokov, glasov: izraziti kaj z medmetom / pregibni medmeti
Medmete delimo v tri kategorije:
- razpoloženjski (oh, uf, živjo, auč, haha, jebote …),
- velelni (na, lej, pssst, sem …),
- posnemovalni (hov hov, muuu, kresk, bum, bim bam bom, tika taka …).
Glede zapisovanja medmetov nam slovenski pravopis ne ponudi natančnih pravil. V Jezikovni svetovalnici lahko preberemo, da so na področju medmetov pravila bolj kot ne priporočila. Sploh ko govorimo o posnemovalnih medmetih, ima pisec dokaj proste roke glede zapisa zvokov.
Pisanje skupaj in narazen
Glede pisanja skupaj oziroma narazen velja preprosto pravilo, da narazen pišemo podvojene, stopnjevane in likovne medmete. Vse ostale zapisujemo skupaj.
Tako dobimo zapis podvojenih kot sta ha ha ha ali joj joj, stopnjevanega joj prejoj in likovnih bim bam bom, pika poka, čira čara. Vseeno pa neredko najdemo primere zapisov skupaj ali z vezajem, kot na primer hahaha ali tika-taka.
Uporaba vejic
Pri medmetih, sestavljenih iz ponavljanj iste ali podobnih besed, se vprašamo, kako je z vejico. Slovenski pravopis pravi:
§ 292: Vejico pišemo pri naštevanju enakovrednih besed oziroma zvez, npr.: Psiček laja hov, hov, hov.
Hkrati pa tudi:
§ 322: Vejice med skladenjsko enakovrednimi deli ne pišemo, kadar posamezne izraze (lahko tudi okrepljene) ponavljamo, ne da bi jih v govoru ločili s premori ali z načinom izgovora, npr.: Joj joj, kako boli! – Sultan je zalajal hov hov hov.
Odvisno torej, kako reč slišimo. Lahko se ravnamo tudi po estetskem učinku. Smeh verjetno zapišemo s ha ha ha ali hahaha, medtem ko približevanje rečne pošasti poudarimo z vejicami: cop, cop, cop in le težko drugače.
Glede vejice pa vseeno obstaja eno pravilo: uporabimo jo med medmetom in ostalim besedilom, kadar je medmet samostojno rabljen. Tako v primerih:
- Pozdravljeni, ste le prišli.
- Moj bog, kaj se pa greš?
- Hura, zmagali smo!
Če je medmet rabljen znotraj besedila in ima stavčnočlensko vlogo, vejice ne pišemo:
- Po dvorani se je razlegel hura.
- Sultan je zalajal hov hov hov.
- Slišali smo glasen bum. Marička, vojna se je začela.
Kot vidimo, imajo medmeti dokaj sproščena pravila zapisov. Če si še vedno v dvomih, posezi po brezplačni spletni lektorici Amebis Besani. Popravila bo vse tvoje slovnične napake. Za daljša besedila si lahko preneseš program Amebis Besana, ki bo napake popravljal sproti in izpopolnil tvoje besedilo.
Novinar
Amebis Besana. Avtomatska lektorica. Varuška vašega ugleda.
