Ekonomska fakulteta v Ljubljani, ki ima pod svojim okriljem približno deset tisoč študentov, je ena izmed redkih slovenskih fakultet s študijskim programom prilagojenim zahtevam bolonjske deklaracije. To je bil glavni razlog za pogovor z dekanom EF, prof. dr. Maksom Tajnikarjem, ki je vodil fakulteto v postopku reforme programov. Samim idejam bolonjskih načel je zelo naklonjen, a zelo kritičen do Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, saj po njegovem mnenju na ministrstvu niso bili in še vedno niso dovolj pripravljeni za prevetritev slovenskega visokošolskega prostora.
Letošnjim brucem ste omogočili vpis po sistemu 3+2. Ali to pomeni, da ste se že v celoti prilagodili zahtevam bolonjske deklaracije?
Glede programa imamo pripravljen celotni program 3+2, ki je tudi potrjen. Na fakulteti smo pripravljeni, da začnemo z vsemi petimi letniki hkrati, vendar se je ta ideja nekako zamajala spomladi zaradi neusklajenosti z Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.
V čem je bil spor z Ministrstvom?
Problem je bil v tem, da smo bili na fakulteti bolje pripravljeni kot na ministrstvu. Če samo podam primer s področja financiranja: na ministrstvu so imeli vrsto odprtih vprašanj s področja financiranja novih programov, vendar mi smo jim razlagali, da ne potrebujemo več financ, kot smo jih dobivali do sedaj. Nadalje je odprt problem nazivov, saj smo se pri našem preoblikovanju naslonili na star zakon o nazivih. Kajti nismo pričakovali, da bodo nastale kakšne večje vsebinske spremembe, morda kakšne pravne, proceduralne, ne pa takšne, kot so jih uvedli z novim zakonom. Poleg tega menim, da na ministrstvu niso bili naklonjeni takim triletnim, intenzivnim programom, kot smo jih mi vpeljali. Skratka, bili smo precej korakov pred njimi.
Torej ste kritični do predloga zakona o nazivih?
Ja, sem kritičen. Na fakulteti smo napisali precej resno pismo univerzi, v katerem smo izpostavili nekaj pomembnih vprašanj. Naše stališče je, da so dosedanji nazivi popolnoma primerni tudi za nove programe. Kdor bo končal prvi cikel, si zasluži naziv univerzitetni diplomirani ekonomist oziroma diplomirani ekonomist na visoki šoli. Z vidika kreditnih točk je novi naziv popolnoma enakovreden staremu, zato ne vidim nobenega resnega razloga, da bi karkoli spreminjali. Poleg tega bi morebitne druge različice, kot je npr. univerzitetni diplomirani ekonomist po drugem ciklu, prinesle neskladje z drugimi zakoni ter zmedo v gospodarstvu. Malokdo bi lahko natančno ločil in vedel, kaj je stari in kaj je novi naziv, težko jih bo tudi primerjati. Ključni kriterij so evropski nazivi, te moramo upoštevati, ne pa si izmišljevati nekaj svojega. Na področju poslovnega izobraževanja je jasno dorečeno, kaj pomeni študirati po bolonjskem programu. Druga področja nimajo tako enotnega programa, vendar na našem področju ni dvomov, da po prvem ciklu dobi študent naziv “Bachelor of Science”, kar je enakovredno kot univerzitetni diplomirani ekonomist. Po zaključenem drugem ciklu pa je predviden naziv “Master of Science”, torej naš magister znanosti. Dolgoročno gledano je oblikovanje nazivov, kot jih predlagajo na ministrstvu, nevarno tako v notranjih odnosih, kot tudi v Evropi. Pri politiki našega ministrstva tudi ne razumem, zakaj intenzivno omejuje vpis na podiplomski študij. To je v nasprotju z enim od temeljnih načel bolonjskega študija, saj ta predvideva, da študenti po prvem ciklu gredo tudi na drugega. V Evropi se številke prehoda gibljejo od 90% študentov naprej. Kaj pa se pri nas dogaja? Ministrstvo omejuje vpis na podiplomski program z nerodnimi pogoji. Kot prvo omejuje njihovo število, kot drugo pa postavlja za kriterij povprečno oceno. Seveda mora ministrstvo na nek način regulirati vpise na fakultete, vendar naj to stori na prvem ciklusu, ne pa na drugem. Na naši fakulteti imajo študentje na zahtevnejši, univerzitetni smeri, tradicionalno nižje povprečje, kar pomeni, da so v slabšem položaju kot študentje, ki pridejo iz poslovne smeri ali drugih fakultet, saj imajo boljše ocene. Tukaj si ne znamo nič pomagati, imamo praktično zvezane roke.
Kdaj bo na vaši fakulteti zaživel študij v vseh petih letnikih?
Upam, da bomo imeli že jeseni akreditirane pogoje za izvedbo vseh petih letnikov. Pravzaprav smo se znašli v smešni situaciji. Prejšnji Svet za visoko šolstvo je določil, da lahko fakultete same določijo pogoje za prehod iz starih v nove programe. Nato se je zamenjala oblast in z njo tudi Svet. Posledično so se spremenili tudi pogoji, saj so po novem zahtevali, da je potrebno pogoje za prehod akreditirati pri njih. Zanimivo je, da smo pred kakšnim mesecem dni dobili osnutek takih pogojev, po katerih smo se ravnali na začetku, torej da lahko sami določamo pogoje za prehod. Če bo svet to potrdil, bo to pomenilo, da bomo drugo leto lahko individualno zaprosili za prehod.
S kakšnimi drugimi težavami ste se še soočili oziroma se soočate pri reorganizaciji študija?
Obstajajo tri vrste problemov. Prvi so zakonske narave, ki sem jih že pojasnil. Drugi se dotikajo vsebinskega in pedagoškega področja. Ideja novega programa ni okrnitev prejšnjega, štiriletnega, temveč je namen intenzifikacija študija. Iz starih programov se izločijo predmeti, ki so zastareli in kot taki na nek način nepotrebni. Vsebine, ki se bodo poučevale, morajo biti sodobne ter se ne smejo prekrivati. Poleg tega je potrebno spremeniti in izboljšati pedagoške metode. Uvesti je potrebno sodobne metode, čas klasičnih, ex cathedra predavanj je mimo. S tem je povezan tudi tretji tip problemov, ki so logistične narave. Kot prvo je potrebno poiskati prostor za vse nove programe. S tem ko se opuščajo klasična predavanja in se uvajajo seminarji, domače naloge, komunikacija preko elektronskih medijev, se sprošča tudi prostor. Veste, ni tako enostavno prepričati profesorje, da morajo počasi opustiti svoj dolgoletni način dela. V okviru fakultete imamo tudi pedagoški center, ki skrbi za razvoj pedagoškega dela, vendar nov način dela mora stopiti v zavest profesorjev, kar tudi terja svoj čas.
Ali bo poleg rednega študija vzporedno potekal tudi izredni študij Se bo tudi ta prilagodil bolonjskemu procesu?
Tako redni kot izredni študij potekata po bolonjskih zahtevah. Novost pri izrednem študiju je v enoletnem programu za en letnik, kar praktično pomeni, da je dolžina trajanja študija pri obeh enaka. Trudimo se, da bi izboljšali kakovost na izrednem študiju. Z lahkoto priznam, da sem zadovoljen s kakovostjo pedagoškega dela na rednem dodiplomskem in podiplomskem programu, izredno pa sem nezadovoljen s situacijo pri izrednih študentih. Izredni študij je pri nas posledica takšnih in drugačnih razmer, vendar nihče noče priznati, da je to tržni program. Napačno je razmišljanje, da je to program za tiste, ki študirajo ob delu. Izredni študij v Sloveniji ni nič drugega kot tržno naravnan program, ki ga posamezniki plačujejo iz lastnega žepa. Ljudje bodo morali razumeti, da izredni študij ni rezervna možnost, ampak program zasnovan po tržnih načelih, kar se bo kazalo v tem, da se bodo ljudje s finančnimi zmožnostmi odločali za izredni študij, tudi če bodo izpolnjevali pogoje za rednega. Če bi to priznali, bi ta oblika študija dobila drugačen položaj in bi tudi mi lažje reševali določene probleme.
Kje pa je obstala ideja o vzporednem programu v angleščini, ki bi omogočil obiskovanje predavanj tujim študentom?
Ta ideja ni obstala, saj smo večino predmetov prijavili tako v slovenskem kot v angleškem jeziku. Lansko leto smo imeli več kot 20 predmetov v angleščini, vendar zaenkrat še ni možnosti študija v angleščini od prvega do zadnjega letnika. Jedro problema je v nizki stopnji internacionalizacije, kar je problem celotne univerze. Dokler ne bomo na fakulteti imeli vsaj 600 tujih študentov, ne bomo prava šola. Namen vzporednega programa je pritegniti predvsem tujce, pa ne zgolj za to, da bi dobili trg za prodajo, ampak ker menimo, da se mora sodobni poslovnež naučiti komunicirati v angleščini že v času študija. V lanskem študijskem letu smo imeli 200 tujih študentov, kar je lepa številka za Slovenijo, vendar še vedno znatno prenizka.
Kaj je oziroma bo storjenega na področju povezovanja fakultete z ostalimi fakultetami v Sloveniji in v tujini?
Bistvo bolonjske deklaracije je izšolati diplomanta, ki se je sposoben zaposliti kjerkoli na svetu. Poenotenje, primerljivost programov, enoten jezik – vse to pelje v to smer. Nekatere fakultete, npr. School of management v Rotterdamu, izvajajo programe samo v angleščini. To je pomemben princip, ki se ga pri nas niti ne zavedamo prav dobro, tudi gospodarstvo tega še ni osvojilo. Namreč obstaja trg dela, ki ni evropski, marveč svetovni. Menim, da je huda napaka, da študentje mislijo, da bodo vsi delali v Sloveniji. En del jih bo zagotovo, drugega bodo napolnili tujci; konkurenca na področju visoko izobraženih kadrov bo postala vedno ostrejša.
Kako boste poskrbeli za bruce prve dneve v oktobru?
Osnovne informacije so dobili že na informativnih dnevih, kasneje preko strokovnih služb, sodelujemo pa tudi s Študentsko organizacijo. Na začetku študijskega leta tudi sam pozdravim nove študente v vsakem razredu ter jim povem, kaj od njih pričakujemo. Predstavimo fakulteto, starejši študentje povedo, kako se živi na fakulteti; vsak profesor naredi uvod k svojemu predmetu. Močno podpiramo medsebojno komunikacijo, razna srečanja in seveda brucovanje. Smo edina šola, ki ima karierni center, preko katerega potekajo različne akcije za načrtovanje kariere študentov, vendar morajo tudi sami izkazati interes in voljo za delo. Menim, da se bo z bolonjskimi programi zgodil tudi velik zasuk pri študentih. Po novem bodo morali študenti delati celo leto; kajti ocenjevan ne bo samo končni izpit, marveč sprotno delo v obliki seminarjev, domačih nalog ipd.
Če bi bili ponovno pred vrati fakultete, bi se veselili novega sistema ali bi obžalovali, ker se ne morete več vpisati po starih pravilih?
Nikakor ne bi obžaloval, kajti star program je zastarel, novi pa so sodobni in primerni času, v katerem živimo. Bolonjska deklaracija je naredila dober učinek tudi znotraj naše šole, saj smo pričeli bolj intenzivno razmišljati, da moramo narediti nekaj novega, svežega. Od zunaj sicer letijo na nas očitki, da smo agresivni, češ da jim z oglaševanjem novih programov krademo študente. Vsi imamo enake možnosti, naj tudi druge fakultete prenovijo programe in jih tržijo; popolnoma nič nimam proti temu.
Valentina
